stalna pripravljenost kot delovni čas

Sentenca

Čas stalne pripravljenosti, v katerem je delavec dolžan biti prisoten na določenem mestu in na razpolago delodajalcu, se po pravu EU (Direktiva 2003/88/ES) šteje za delovni čas, če so omejitve, naložene delavcu, takšne, da objektivno in zelo znatno vplivajo na njegovo zmožnost, da prosto razpolaga s časom, v katerem te storitve ni treba opravljati. Nacionalna zakonodaja, ki tak čas izključuje iz delovnega časa, mora v primeru nasprotja s pravom EU popustiti pred neposredno uporabo določb direktive.

Iz posameznih sodb

Viri