status izgnanca
Sentenca
Status izgnanca kot obliko statusa žrtve vojnega nasilja lahko pridobi oseba, ki je bila v času okupacije od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 prisilno izseljena z ozemlja bivše Kraljevine Jugoslavije. Za priznanje tega statusa mora biti izpolnjen kumulativni pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ki ga mora oseba imeti od prenehanja prisilnega ukrepa dalje (1., 2. člen ZZVN). Osebni razlogi, kot sta šolanje ali drugi zasebni interesi, ki preprečijo vrnitev v domovino v predpisanem roku, niso pravno upoštevni za opustitev pogoja stalnega prebivališča.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presodilo, da tožnik po prihodu v domovino ni bil več izpostavljen prisilnemu ukrepu izselitve, zato od tedaj dalje ne izpolnjuje več pogojev za status izgnanca, čeprav je lahko upravičen do statusa begunca.
Sodba I Up 267/2000 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da vrnitev v Slovenijo šele maja 1946 zaradi dokončanja šolanja v tujini ne zadostuje za izpolnitev pogoja stalnega prebivališča po prenehanju prisilnega ukrepa.
Sodba I Up 745/2001 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da za status izgnanca ni pomembno, ali je bila oseba izseljena v kraj znotraj ali izven zasedenega območja, temveč je ključna prisilna narava ukrepa.
Sodba I Up 688/2000 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presojalo, da tritedenska prisilna odsotnost z doma zaradi vojnega nasilja ne izpolnjuje zakonskega pogoja tri-mesečnega trajanja izgnanstva.
Sodba I Up 43/2000 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status izgnanca, ker ni izkazal dejanske fizične izselitve, temveč mu je bil priznan status begunca.
Sodba I Up 907/99 — Vrhovno sodišče