status žrtve vojnega nasilja

Sentenca

Iz posameznih sodb

• Sodišče je status zavrnilo, ker tožnica ni izkazala izpolnjevanja kumulativnih zakonskih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kljub navedbam o težkih življenjskih razmerah v času vojne.

  UPRS Sodba III U 185/2019-6 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 1. člen ZZVN · 2. člen

• V konkretnem primeru tožniku status ni bil priznan, ker ni izkazal državljanstva Republike Slovenije, saj je bilo ugotovljeno, da je bil predhodno odpuščen iz državljanstva SFRJ in SR Slovenije.

  UPRS sodba I U 125/2016 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 1. člen

• Sodišče je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja trajanja nasilja, saj je vstop v partizanske odrede prekinil status žrtve vojnega nasilja, status vojnega veterana pa na izpolnjevanje pogojev po ZZVN ne vpliva.

  sodba I U 1246/2013 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 3. člen

• Tožnik ni uspel dokazati statusa prisilnega mobiliziranca, saj v uradnih arhivih ni bilo mogoče pridobiti dokazov, ki bi potrdili prisilno naravo njegove mobilizacije v nemško vojsko.

  UPRS sodba I U 1547/2012 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen ZZVN · 3. člen ZZVN · 4. člen

• V obravnavanem primeru tožnik ni izpolnil pogoja stalnega prebivališča v RS do 31. decembra 1945, saj se je v Slovenijo preselil šele leta 1966.

  sodba III U 56/2012 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Sodišče je presodilo, da zgolj preselitev k sorodnikom brez dokazane neposredne grožnje ali prisilnega ukrepa sovražnika ne utemeljuje statusa begunca oziroma žrtve vojnega nasilja.

  UPRS sodba I U 1405/2012 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 1. člen ZZVN · 2. člen

• Tožnik ni uspel dokazati konkretnega in neposredno grozečega nasilja okupatorja, saj so njegove trditve temeljile le na posplošenem zatrjevanju o maščevanju in izpovedih prič, ki niso imele neposrednega poznavanja dogajanja.

  sodba I U 1409/2012 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 1. člen ZZVN · 1. člen, odstavek 1 ZZVN · 2. člen

• V obravnavanem primeru status ni bil priznan, ker je od trenutka porušenja hiše do 15. 5. 1945 preteklo manj kot tri mesece, s čimer ni bil izpolnjen zakonski pogoj o trajanju begunstva.

  sodba I U 1076/2011 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2.a člen

• Tožnik ni uspel izkazati posebnih in konkretnih okoliščin nasilja, ki bi ustrezale zakonskim kriterijem za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, čeprav je bila njegova družina med vojno izpostavljena splošnim vojnim nevarnostim in odvzemu premoženja.

  sodba I U 1314/2010 — Upravno sodišče

• Tožnik ni izkazal lastnosti stranke, ker ni sodil v krog družinskih članov, ki jim ZZVN zagotavlja varstvo po 7. členu, niti ni izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale status žrtve po 2. členu.

  sodba II U 115/2009 — Upravno sodišče

• V konkretnem primeru je bila zahteva za priznanje statusa zavrnjena, ker tožnik ni predložil verodostojnih dokazil o trajanju izgnanstva v zahtevanem trajanju treh mesecev.

  sodba I U 8/2009 — Upravno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevek, ker revident ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da mu je osebno grozila katera od oblik neposrednega vojnega nasilja.

  Sodba X Ips 1291/2006 — Vrhovno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 1. člen ZZVN · 2. člen

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker revidentka ni izkazala, da bi bila poškodba, zaradi katere je bila priznana kot vojaški vojni invalid, posledica prisilnih ukrepov okupatorja, saj je v tistem obdobju aktivno sodelovala z NOB.

  Sodba X Ips 1279/2006 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da smrt starša po vrnitvi v domovino, čeprav zaradi posledic vojnega nasilja, ne predstavlja smrti v okoliščinah, ki bi otroku omogočale pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

  Sodba X Ips 870/2006 — Vrhovno sodišče

• Prejem odškodnine iz tujega sklada za prisilno delo ne vpliva na odločanje o statusu po ZZVN, saj gre za različni pravni podlagi z drugačnimi pogoji za priznanje pravic.

  Sodba X Ips 1533/2005 — Vrhovno sodišče

• V obravnavani zadevi tožnica ni bila upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja, čeprav je njen starš umrl za posledicami bombnega napada vojaških letal, saj to ni subsumirano pod zakonske pogoje za pridobitev statusa.

  Sodba X Ips 1343/2005 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo dolžnost organa, da v primeru neusklajenosti zakona z Ustavo razlaga in uporabi predpise na način, ki zagotavlja ustavno skladnost, še posebej pri dokazovanju statusa žrtve vojnega nasilja za otroke padlih udeležencev NOB.

  sodba U 1200/2007 — Upravno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnica ni izpolnila pogojev za status, saj se je na ozemlje Republike Slovenije preselila šele leta 1957, nasilno dejanje pa je bilo storjeno na ozemlju današnje Republike Hrvaške.

  Sodba X Ips 882/2005 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je bila smrt očeta posledica dejanja partizanske enote, kar po presoji sodišča ni izpolnjevalo zakonskih pogojev za status žrtve vojnega nasilja v smislu nasilnega dejanja okupatorja ali njegovega sodelavca.

  sodba U 82/2007 — Upravno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevek za priznanje statusa, ker vlagateljevi starši niso bili ubiti v času druge svetovne vojne, statusa pa ni mogoče uveljavljati po ubitih bratih ali drugih osebah, ki so vlagatelja vzgajale.

  sodba U 2585/2006 — Upravno sodišče

• Sodišče je presodilo, da pritožnik ni izpolnil pogoja stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji po prenehanju vojnega nasilja, saj se je na ozemlje RS naselil šele leta 1963.

  Up-87/05

  Pravna podlaga: URS · 14. člen URS · 22. člen ZUstS · 55. člen, odstavek 2, točka 1

• Sodišče je presodilo, da evakuacija šolskih otrok zaradi zaščite pred bombardiranjem ne predstavlja prisilne izselitve iz rasnih ali nacionalnih razlogov v smislu ZZVN.

  Sodba I Up 89/2005 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da zgolj izselitev prebivalstva zaradi vojaško-strateških načrtov okupatorja brez neposrednega nasilnega dejanja nad posameznikovo nepremičnino ne zadošča za pridobitev statusa begunca po ZZVN.

  Sodba I Up 1336/2004 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da premestitev zaradi zaposlitve na železnici, kjer je tožnica prejemala plačo in pridobila priznano pokojninsko dobo, ne predstavlja prisilnega ukrepa izgona.

  Sodba I Up 930/2005 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je bila tožba zavržena, ker je prosilec za status žrtve vojnega nasilja umrl med postopkom, njegov pravni naslednik pa ni imel procesne legitimacije za nadaljevanje spora.

  Sklep I Up 260/2004 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnik ni uspel dokazati, da je bil odvzem iz bolnišnice in kasnejša operacija izvedena s strani okupatorja zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, temveč je šlo za zdravstveni poseg.

  Sodba I Up 351/2005 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da porušenje stanovanjske zgradbe zaradi bombardiranja zavezniških letal ne predstavlja nasilnega dejanja okupatorja, zato tožnik ni upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 657/2005 — Vrhovno sodišče

• Tožnica ni bila upravičena do statusa, ker je bila rojena po prenehanju druge svetovne vojne, s čimer ni bila izpostavljena vojnemu nasilju v zakonsko določenem obdobju.

  sodba U 316/2004 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Sodišče je odpravilo odločbo, ker upravni organi niso raziskali odločilnega dejstva o času naselitve tožeče stranke na ozemlju Republike Slovenije, kar je nujno za presojo izpolnjevanja pogojev po ZZVN.

  sodba U 309/2005 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Tožnik ni izpolnjeval pogojev za status žrtve vojnega nasilja, saj je vojaški rok v JLA služil v obdobju pred osamosvojitvijo, ko JLA ni štela za okupatorja.

  Sodba I Up 169/2005 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da odhod družine v Nemčijo ni bil prisilno izgnanstvo, temveč prostovoljna odločitev z namenom iskanja očeta v ujetniškem taborišču.

  Sodba I Up 381/2005 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevek za priznanje statusa otroka ubitega starša, ker je bilo ugotovljeno, da očeta niso likvidirale okupacijske sile, temveč pripadniki domačih formacij (PK VOS).

  Sodba I Up 1048/2004 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnik ni uspel izkazati, da bi bila izselitev njegove družine posledica požiga, ropa, uničenja doma ali povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov oziroma talcev, kar je nujen pogoj za priznanje statusa begunca po ZZVN.

  Sodba I Up 106/2005 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je bilo sporno, ali se okoliščine za priznanje statusa otroka žrtve vojnega nasilja presojajo z vidika otroka ali staršev.

  Sklep I Up 51/2004 — Vrhovno sodišče

• Tožnik ni upravičen do statusa, ker je njegov oče umrl zaradi bolezni več kot leto dni po tem, ko je bil izpuščen iz ujetništva in se je že vrnil v domovino.

  Sodba I Up 124/2005 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da umik družine k sorodnikom zaradi strahu pred splošno vojno nevarnostjo po bombnem napadu ne izpolnjuje pogojev za status begunca po ZZVN, saj ni bila izkazana neposredna prisila okupatorja.

  Sodba I Up 446/2004 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker ni bilo mogoče dokazati, da so očeta ubili okupatorjevi vojaki oziroma da je smrt nastopila zaradi sodelovanja z NOB.

  Sodba I Up 613/2004 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo priznanje statusa, ker je bila mati tožnika ustreljena s strani partizanov, kar ne izpolnjuje zakonskih pogojev o nasilnih dejanjih okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

  Sodba I Up 815/2004 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da zakonodajalec pri določanju pogoja naselitve do 31. 12. 1945 ni predvidel izjem, zato statusa ni mogoče priznati osebi, ki se je v Slovenijo naselila po tem datumu.

  sodba U 2326/2003 — Upravno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med zatrjevanim strahom pred represalijami in konkretnim, neposrednim nasiljem okupatorja, ki bi utemeljevalo status begunca.

  Sodba I Up 528/2005 — Vrhovno sodišče

• Tožniku status ni bil priznan, ker je bilo ugotovljeno, da je bil v prevzgojni dom poslan zaradi vzgojnih razlogov in ne zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, opredeljenih v ZZVN.

  Sodba I Up 433/2004 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da brez ugotovljene neposredne in konkretne izpostavljenosti nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorjevih sil ni podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 236/2004 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da zgolj zatrjevano uničenje stanovanjske hiše v bombnem napadu ne zadostuje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, če ni dokazano neposredno in konkretno nasilje v smislu prisilnih ukrepov okupatorja po 2. členu ZZVN.

  Sodba I Up 388/2004 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru tožnik ni uspel dokazati, da je bila njegova družina v času med odhodom očeta v partizane in odhodom preostalih članov dejansko izpostavljena neposrednemu in konkretnemu nasilju ali grožnjam okupatorja.

  Sodba I Up 380/2005 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da smrt očeta 18. 8. 1945, torej po uradnem zaključku vojnega obdobja (15. 5. 1945), ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala status žrtve vojnega nasilja za otroka.

  Sodba I Up 162/2004 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevek, ker je oseba umrla po vrnitvi v domovino (12. 9. 1945), torej po prenehanju neposrednega izvajanja vojnega nasilja, ki ga zakon opredeljuje do 15. 5. 1945.

  Sodba I Up 273/2004 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je bila smrt matere posledica nesrečnega dogodka (eksplozija mine) med vojaškim spopadom, ne pa posledica sodelovanja z NOB ali drugega zakonsko določenega razloga.

  Sodba I Up 20/2004 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnikova mati v begunstvo odšla prostovoljno s propustnico okupatorja in ji v tistem času ni grozilo neposredno vojno nasilje.

  Sodba I Up 1341/2004 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru status ni bil priznan, ker je tožnica z družino zapustila dom pred požigom hiše, poleg tega pa požig ni bil posledica okupacijskih sil, temveč kasnejših vojaških aktivnosti.

  Sodba I Up 6/2004 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da enote SS Wachmannschaft sodijo med oborožene enote nacistične stranke, zato pripadnost tem enotam izključuje pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 32/2004 — Vrhovno sodišče

• Tožnik ni uspel dokazati, da je bil beg njegove družine posledica grožnje z mobilizacijo očeta, saj oče glede na letnik rojstva ni bil predmet mobilizacije, prav tako pa ni bilo dokazano, da bi družini grozila druga oblika nasilja.

  Sodba I Up 408/2004 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru status ni bil priznan, ker ni bilo dokazano, da bi bila starša tožnika ubita s strani okupatorja ali v okoliščinah, ki jih za pridobitev statusa otroka ubitih staršev predvideva zakon.

  Sodba I Up 200/2004 — Vrhovno sodišče

• Tožnik ni izpolnjeval pogojev za status, saj se je v Republiko Slovenijo priselil šele leta 1969, prisilni ukrepi pa so bili izvajani na ozemlju Bosne in Hercegovine.

  Sodba I Up 103/2004 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da zgolj smrt zaradi obstreljevanja vasi ne dokazuje, da je bila oseba ubita zaradi sodelovanja v narodnoosvobodilnem boju (NOB), kar je nujna predpostavka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v konkretnem primeru.

  Sodba I Up 49/2005 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je status zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik za svoje delo v času vojne prejemal plačilo, koristil dopust in uveljavil pokojninsko dobo, kar kaže na obstoj rednega delovnega razmerja.

  Sodba I Up 1234/2004 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je škoda nastala zaradi letalskega napada zavezniških sil, ki niso zajete v taksativno določenem krogu povzročiteljev nasilja po ZZVN.

  Sodba I Up 1448/2003 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnici status ni bil priznan, ker je njen oče po vrnitvi iz taborišča živel še več desetletij in umrl leta 1980, torej smrt ni bila neposredna posledica vojnega nasilja v zakonsko določenem obdobju.

  Sodba I Up 918/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo pravilnost delne odprave odločbe, ker je bilo obdobje prisilne mobilizacije med 17. 5. 1943 in 24. 4. 1945 zaradi neskladij med tožnikovimi navedbami in vojaškim vozniškim dovoljenjem ostalo nedokazano.

  Sodba I Up 681/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da novela ZZVN (Ur. l. RS, št. 110/02) ne širi časovnega okvira za priznanje statusa na podlagi sodelovanja v NOB izven določenega obdobja (1941–1945).

  Sodba I Up 1474/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da otroci, katerih starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, niso upravičeni do širšega nabora pravic iz 1. odstavka 8. člena ZZVN, temveč le do vojne odškodnine.

  Sodba I Up 64/2003 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil odhod družine v Nemčijo neposredna posledica nasilnih dejanj okupatorja, saj je med dogodki in odločitvijo za odhod preteklo več časa.

  Sodba I Up 329/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo vprašanje časovne omejenosti statusa žrtve vojnega nasilja v primeru smrti starša v taborišču po 15. 5. 1945, pred uveljavitvijo novele ZZVN, ki je obdobje podaljšala do konca leta 1945.

  Sodba I Up 191/2003 — Vrhovno sodišče

• V konkretni zadevi tožnica ni uspela izkazati, da so bili njeni starši prisilno izseljeni zaradi razlogov, ki jih zakon določa kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 713/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razsodilo, da za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku ni odločilno, da bi bilo nasilje nad staršem izvršeno na ozemlju Republike Slovenije, če so izpolnjeni drugi zakonski pogoji.

  Sodba I Up 1384/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo priznanje statusa, ker je bila škoda na stanovanjski hiši in posledični beg povzročena z zavezniškim bombardiranjem, kar ne izpolnjuje pogoja nasilja s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev.

  Sodba I Up 744/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo priznanje statusa otroka, rojenega v izgnanstvu, ker starša v času izvajanja prisilnih ukrepov nista imela stalnega prebivališča na ozemlju Republike Slovenije.

  Sodba I Up 407/2003 — Vrhovno sodišče

• Tožena stranka je status begunca zavrnila, ker tožnik ni izkazal, da bi njemu in njegovi družini neposredno grozilo vojno nasilje iz zakonsko določenih razlogov.

  sodba U 2057/2004 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZUP · 9. člen ZVojI · 102. člen ZZVN · 2. člen

• Sodišče je status zavrnilo, ker se je tožnica na ozemlje Republike Slovenije naselila šele leta 1959, kar ne izpolnjuje pogoja stalnega prebivališča do 31. 12. 1945.

  Sodba I Up 180/2003 — Vrhovno sodišče

• Tožniku status ni bil priznan, ker se je po prenehanju internacije v madžarskem taborišču leta 1945 vrnil v svoj domači kraj v Vojvodini in ne na ozemlje Republike Slovenije.

  Sodba I Up 890/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru smrt zaradi nesreče z vozom na mino ni bila povezana s sodelovanjem v NOB, zato status ni bil priznan.

  Sodba I Up 35/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da smrt osebe, ki jo je po demobilizaciji ustrelil oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

  Sodba I Up 225/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da uvedba delovne obveznosti (t.im. Pflichtjahr) v času vojne ne predstavlja političnega razloga za priznanje statusa delovnega deportiranca v smislu 2. člena ZZVN.

  Sodba I Up 178/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da izselitev zaradi vzpostavitve vojaške kontrolne točke v stanovanjski hiši ne predstavlja izselitve iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, temveč gre za vojaško-strateški ukrep.

  Sodba I Up 1349/2002 — Vrhovno sodišče

• Sporno je bilo razlikovanje med statusom delovnega deportiranca in statusom italijanskega vojaka, kar vpliva na pravico do statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sklep I Up 1166/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru tožnik ni uspel dokazati neprekinjenega pregona v trajanju vsaj treh mesecev, saj se je na domačijo vračal oziroma na njej ostal kljub občasnim umikom.

  sodba U 1435/2004 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Sodišče je poudarilo, da umik zaradi zaščite pred vojnimi dejavnostmi v času ofenzive ne predstavlja prisilne izselitve v smislu ZZVN, če ni izkazan element pregona zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

  sodba U 1163/2004 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZUP · 232. člen ZUS · 14. člen, odstavek 3 ZZVN · 2. člen

• Sodišče je presodilo, da smrt osebe v bolnišnici več kot leto dni po izpustitvi iz taborišča ne predstavlja smrti v neposrednih okoliščinah nasilja okupatorja, ki bi utemeljevala status žrtve vojnega nasilja za potomce.

  Sodba I Up 590/2003 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je bila zahteva zavrnjena, ker je bila smrt nastala zaradi topniškega napada (eksplozije granate), kar ne predstavlja neposrednega nasilnega ukrepa okupatorja zoper posameznika v smislu zakonskih pogojev.

  Sodba I Up 840/2003 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je bil nasilni ukrep povzročen na ozemlju Republike Hrvaške in se je tožnik po prenehanju ukrepa vrnil v kraj izgona, namesto da bi se stalno naselil v Republiki Sloveniji.

  Sodba I Up 1508/2003 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je tožnica zapustila dom pred njegovim požigom, zato ni bilo mogoče vzpostaviti vzročne zveze med nasilnim dejanjem in begunstvom.

  Sodba I Up 1420/2003 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je bila hiša po požigu še vedno primerna za bivanje, tožnik pa je odšel k sorodnikom zaradi lažjega preživljanja, ne zaradi prisilnega izgona.

  Sodba I Up 723/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da evakuacija šolskih otrok zaradi zaščite pred bombardiranjem ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj ni šlo za prisilni ukrep iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

  sodba U 259/2003 — Upravno sodišče

• Sodišče je presodilo, da stranka ni begunec, ker je kljub požigu kmetije imela na razpolago drugo lastno bivališče v dolini, ki je bilo primerno za bivanje.

  sodba U 1041/2004 — Upravno sodišče

• Sodišče je presodilo, da preselitev družine zaradi vojnih delovanj in varnostnih razlogov ne predstavlja izselitve zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, zato status žrtve vojnega nasilja ni bil priznan.

  Sodba I Up 646/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da upravni organi ne smejo pogojevati statusa žrtve vojnega nasilja z odsotnostjo statusa vojnega veterana, saj med njima ni pravne nezdružljivosti.

  Sodba I Up 168/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker prisilni ukrep, ki se je zgodil 13. 5. 1945, ni dosegel zakonsko zahtevanega trimesečnega trajanja, saj se je vojno obdobje na območju RS izteklo 15. 5. 1945.

  Sodba I Up 203/2002 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnica ni izpolnila pogojev za priznanje statusa, saj se je po prenehanju internacije naselila na ozemlju Hrvaške, v Republiko Slovenijo pa se je preselila šele leta 1952.

  Sodba I Up 837/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je do uničenja premoženja prišlo zaradi delovanja enot NOV in POJ, kar po presoji sodišča v obravnavanem obdobju ni izpolnjevalo pogoja nasilnega dejanja okupatorja.

  Sodba I Up 215/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da smrt starša v bombnem napadu zavezniških letal ali letal NOVJ ne predstavlja nasilnega dejanja okupatorja, zato otrok v takem primeru ne izpolnjuje pogojev za status žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 596/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razsodilo, da se status žrtve vojnega nasilja lahko prizna za obdobje pred vključitvijo posameznika v domobranske enote, če so bili v tem času izpolnjeni zakonski pogoji.

  Sodba I Up 104/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da izselitev prebivalstva zaradi vojaških in strateških načrtov okupatorja v boju proti partizanskim enotam sama po sebi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

  sodba U 1092/2004 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Sodišče je presodilo, da ustrelitev očeta zaradi aktivnosti v NOB leta 1942 ne dokazuje neposrednih groženj, ki naj bi bile razlog za begunstvo maja 1941.

  Sklep I Up 574/2002 — Vrhovno sodišče

• Tožnica ni dokazala statusa žrtve vojnega nasilja-begunke, saj je domači kraj zapustila pred začetkom množičnega izseljevanja, ki ga je sprožil okupatorjev razglas oktobra 1941.

  Sodba I Up 829/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo pravico do statusa žrtve vojnega nasilja za otroka, čigar starša sta umrla po izgonu v Nemčijo, pri čemer je bila ključna vez med smrtjo staršev in okoliščinami vojnega nasilja v predpisanem časovnem obdobju.

  Sodba I Up 1177/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je tožnikova mati v tujino odšla prostovoljno s prepustnico, brez neposredne grožnje ali prisilnega ukrepa okupatorja.

  sodba U 322/2003 — Upravno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je mati tožnice umrla na domu po vrnitvi iz internacije, in sicer po 15. 5. 1945, ko je prenehalo izvajanje prisilnih ukrepov.

  UPRS sodba U 155/2004 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN-E · 1. člen ZZVN-H · 1. člen

• V obravnavanem primeru status ni bil priznan, ker je bila mati tožeče stranke ustreljena s strani partizanskih enot, kar ne ustreza zakonskemu kriteriju nasilnega dejanja okupacijskih oblasti ali njihovih sodelavcev.

  Sodba U 853/2004 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Tožnica ni uspela dokazati, da je bil njen oče ubit zaradi sodelovanja v NOB oziroma v drugih okoliščinah, ki bi utemeljevale priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

  sodba U 755/2004 — Upravno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da zgolj dejstvo zaprtja ne zadošča, temveč mora biti jasno izkazana vzročna zveza med zaprtjem in političnimi, nacionalnimi, rasnimi ali verskimi razlogi, kar mora biti v postopku dokazano.

  sodba U 517/2004 — Upravno sodišče

• Sodišče je presodilo, da enot Wehrmannschafta ni mogoče šteti med redne vojaške enote okupatorja v smislu 4. člena ZZVN, zato oseba, mobilizirana v to enoto, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa.

  sodba U 654/2003 — Upravno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali se status delovnega deportiranca lahko prizna osebi, ki je bila v času prisilnega ukrepa pripadnik vojaških sil (italijanske vojske).

  Sklep I Up 1254/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je izpostavilo, da je za pravilno odločitev o statusu nujno razjasniti vse okoliščine bivanja in narave dela matere v času vojne, saj zgolj formalna napotitev na delo preko urada za delo ne izključuje avtomatično statusa žrtve.

  sodba U 235/2002 — Upravno sodišče

• V konkretnem primeru tožnik ni uspel dokazati statusa begunstva staršev, saj kot razlog za njihov umik ni navedel nobenega izmed zakonsko določenih prisilnih ukrepov vojnega nasilja.

  Sodba I Up 980/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker upravni organ ni razjasnil, za katero obliko begunstva oziroma pravno podlago po 2. členu ZZVN dejansko gre, s čimer je odločil izven okvira tožničinega zahtevka.

  Sodba I Up 202/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru tožnica ni izpolnila pogoja naselitve v Republiki Sloveniji do 31. 12. 1945, zato ji status taboriščnice ni bil priznan.

  Sodba I Up 1365/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali otrok pridobi status žrtve vojnega nasilja, če je bil izgnan le eden od staršev, drugi pa ne.

  Sodba I Up 34/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da krajevna omejenost nasilnega dejanja na ozemlje Republike Slovenije ni pogoj za pridobitev statusa otroka ubitega talca, če so izpolnjeni ostali zakonski pogoji glede stalnega prebivališča in časovnega okvira.

  Sodba I Up 524/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da smrt osebe v zaklonišču med zračnim napadom ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj ni šlo za ciljno nasilje okupatorja zoper posameznika.

  Sodba I Up 1378/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da vključitev v enote NOB po izpustitvi iz zapora ne predstavlja ovire za priznanje statusa begunca ali zapornika za obdobje pred tem.

  Sodba I Up 961/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali smrt matere v opuščenem rudniškem rovu med umikom okupatorja ustreza zakonskim kriterijem za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku.

  Sklep I Up 163/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo primer interniranca, ki je bil s strani italijanskih oblasti interniran že pred začetkom druge svetovne vojne (1940) in je v internaciji ostal do konca vojne.

  Up-158/03

  Pravna podlaga: URS · 14. člen ZUstS · 59. člen

• Sodišče je presodilo, da otroku, rojenemu v taborišču, statusa ni mogoče priznati, če trajanje njegovega bivanja v taborišču od rojstva dalje ne dosega zakonsko določenega minimuma, ne glede na daljše trajanje ukrepa pri starših.

  sodba U 1355/2002 — Upravno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevek, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja stalnega prebivanja v Sloveniji od prenehanja prisilnega ukrepa oziroma do določenega roka, saj so se ukrepi izvajali na območju Hrvaške.

  sodba U 1369/2003 — Upravno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnica ni uspela dokazati, da je bilo delo (Pflichtjahr) odrejeno iz političnih ali nacionalnih razlogov, kar je nujen element za priznanje statusa delovnega deportiranca.

  UPRS sodba U 1052/2003 — Upravno sodišče

• V obravnavanem primeru status ni bil priznan, ker je bila smrt starša posledica pomote lastnih sil (partizanov) in ne nasilnega dejanja okupatorja ali druge sovražne oborožene sile v smislu ZZVN.

  sodba U 1364/2003 — Upravno sodišče

• Sodišče je zavrnilo stališče, da se bivanje v zasilno urejenem svinjaku po požigu doma šteje za prenehanje begunstva, saj takšen prostor ne predstavlja doma v smislu zakonskih meril za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

  UPRS sodba U 971/2003 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Sodišče je presodilo, da pogoji za pridobitev statusa niso izpolnjeni, če je bil starš ubit s strani pripadnikov lastnih enot (partizanov), saj nasilno dejanje ni bilo povzročeno s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

  sodba U 1954/2002 — Upravno sodišče

• Sodišče je zavrnilo status tožniku, ker zatrjevana prisilna mobilizacija očeta v Nemčiji ni bila povezana z nasilnimi dejanji okupatorja na ozemlju Republike Slovenije v času druge svetovne vojne.

  sodba U 2109/2002 — Upravno sodišče

• V tej zadevi je bilo sporno, ali je tožnik v času grozeče izselitve dejansko bival pri družini, kar je zahtevalo dodatno raziskavo dejanskega stanja v ponovnem upravnem postopku.

  Sodba I Up 1400/2002 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo vzročne zveze med tožnikovim odhodom od doma in povračilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem okupatorja, saj je bil odhod motiviran s strahom pred posledicami očetovega sodelovanja v NOB, ne pa z neposrednim nasilnim dejanjem okupatorja.

  UPRS sodba U 1050/2003 — Upravno sodišče

• Sodišče je presodilo, da za pridobitev statusa otroka ubitih staršev v času veljavnosti ZZVN-D ni bilo mogoče zahtevati pogoja sodelovanja staršev z NOB na ozemlju Slovenije, če ta pogoj v tistem času ni bil zakonsko določen.

  Sodba I Up 426/2002 — Vrhovno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN-D · 2. člen

• Sodišče je zavrnilo stališče, da je za priznanje statusa otroku žrtev NOB potrebna izpostavljenost nasilju na območju Slovenije, v konkretnem primeru zaradi smrti staršev v Črni gori.

  Sodba I Up 1151/2001 — Vrhovno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN-H · 2. člen

• V času odločanja v tej zadevi status žrtve vojnega nasilja za vojake bivše jugoslovanske armade, ki so bili v vojnem ujetništvu, še ni bil zakonsko predviden; to možnost je uvedla šele kasnejša novela ZZVN-G.

  Sodba I Up 790/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da otroku, rojenemu v zavezniškem taborišču po kapitulaciji Italije, status ne pripada, saj je v tistem času in na tistem območju prenehala oblast okupatorja in s tem izpostavljenost njegovim prisilnim ukrepom.

  Sodba I Up 681/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da mladoletnost v času domnevnega sodelovanja na strani agresorja ni edini kriterij, ključno pa je, da se status lahko prizna za obdobje pred nastopom izključitvenih okoliščin iz 6. člena ZZVN.

  sodba U 290/2003 — Upravno sodišče

• Sodišče je status zavrnilo, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik v spornem obdobju ni bil v taborišču pod prisilo, temveč je bil v rednem delovnem razmerju v tovarni, kjer je prejemal plačo.

  sodba U 121/2003 — Upravno sodišče

• Sodišče je zavrnilo priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožniku, ki je bil v taborišče odpeljan kot častnik vojske Kraljevine Jugoslavije, saj vojno ujetništvo ni enačeno s prisilno odvedbo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

  sodba U 931/2002 — Upravno sodišče

• Tožnica ni izpolnila pogoja za pridobitev statusa, ker se je v Republiko Slovenijo vrnila šele leta 1949, kar presega zakonsko določen rok 31. 12. 1945.

  sodba U 805/2003 — Upravno sodišče

• Sporno je bilo priznanje statusa izgnanke za obdobje po 31. 12. 1945 do dejanske vrnitve tožnice v domovino (22. 3. 1947).

  Sklep I Up 755/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo dolžnost upravnega organa, da pri presoji potrdil o vračanju izgnancev upošteva zgodovinska dejstva o organiziranih transportih v domovino po letu 1945.

  Sodba I Up 938/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da zgolj dejstvo sodelovanja staršev v NOB ne zadošča za priznanje statusa, če ni izkazana neposredna izpostavljenost konkretnim prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem okupatorja.

  UPRS sodba U 519/2002 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Sodišče je presodilo, da smrt civilne osebe kot posledica splošnega vojaškega obstreljevanja naselja ne predstavlja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa okupatorja, ki bi upravičeval priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 2. členu ZZVN.

  UPRS sodba U 403/2003 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 1. člen ZZVN · 2. člen

• Sodišče je poudarilo, da upravni organ pri odločanju o statusu ne sme avtomatično izključiti civilnih oseb iz kroga tistih, katerih sodelovanje v NOB je privedlo do smrti starša.

  Sodba U 581/2003 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZUS · 60. člen ZZVN · 1. člen ZZVN · 2. člen ZZVN-E · 1. člen

• Sodišče je presodilo, da zavrnitev statusa žrtve vojnega nasilja potomcem osebe, ki so jo ubile partizanske enote, ni v nasprotju z Ustavo RS.

  sodba U 552/2003 — Upravno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnica ni dokazala dejanske izpostavljenosti nasilju okupatorja, saj je svoj odhod iz kraja bivanja utemeljevala zgolj z osebnim sporom z znancem, ki je sodeloval z okupacijskimi silami, brez dokazov o neposrednem ukrepu okupatorja zoper njeno družino.

  UPRS sodba U 120/2003 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• Sodišče je pojasnilo, da se pri presoji statusa žrtve vojnega nasilja geografsko merilo nanaša na ozemlje današnje Republike Slovenije, kar izključuje primere, kjer so bili prisilni ukrepi izvršeni izključno na ozemljih drugih držav (bivših republik).

  sodba U 234/2003 — Upravno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do statusa, ker je oseba, po kateri ga je uveljavljala, imela status očima, ne pa biološkega starša ali posvojitelja.

  Sodba U 2230/2002 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• V obravnavanem primeru status ni bil priznan, ker tožnica ni uspela izkazati, da je bilo bivanje njenih staršev v tujini posledica prisilnega izgona s strani okupatorja, temveč je bilo ugotovljeno, da sta odšla prostovoljno.

  UPRS sodba U 2229/2002 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 2. člen

• V konkretnem primeru je bila tožnica zavrnjena, ker je njena mati umrla kot civilna žrtev vojne zaradi zadetka izstrelka med napadom na vas, kar ne izpolnjuje pogojev za status žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

  UPRS sodba U 167/2003 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZUS · 60. člen ZUS · 60. člen, odstavek 1, točka 2 ZZVN · 2. člen

• Sodišče je presodilo, da tožnica ni dokazala, da je njena mati pobegnila pred prisilno izselitvijo pred objavo uradnega razglasa o državno-političnih ukrepih, kar je bilo ključno za ugotavljanje statusa.

  Sodba I Up 556/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da oseba, ki je bila prisilno mobilizirana v enote SS, ne izpolnjuje pogojev za status žrtve vojnega nasilja, ker enote SS niso redne vojaške enote okupatorja, temveč enote nacistične stranke.

  Sodba I Up 1336/02 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je status zapornika zavrnilo, ker prisilni ukrep (aretacija) ni trajal neprekinjeno zahtevanih najmanj tri mesece.

  Sodba I Up 591/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da oseba, ki je pobegnila pred domnevno prisilno izselitvijo 7. 4. 1941, ne izpolnjuje pogojev za status begunca, saj se je prisilno izseljevanje prebivalstva iz tega kraja po zgodovinskih virih začelo šele avgusta 1941.

  Sodba I Up 198/2001 — Vrhovno sodišče

• Tožnici status ni bil priznan, ker njeno napotitev na enoletno obvezno delo pri družini ni mogoče opredeliti kot prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

  Sodba I Up 90/2001 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru mora tožnica dokazati, da sta njena starša pobegnila pred konkretnim prisilnim dejanjem ali ukrepom okupatorja, saj navedena dejstva niso splošno znana.

  Sodba I Up 801/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevek za priznanje statusa begunke za obdobje pred uveljavitvijo ZZVN-D, čeprav je bila vloga vložena pred tem datumom.

  Sodba I Up 882/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da sodelovanje v četniškem gibanju ne izključuje priznanja statusa izgnanca za obdobje pred vstopom v to gibanje.

  UPRS sodba U 2007/2002 — Upravno sodišče

  Pravna podlaga: ZZVN · 6. člen

• Sodišče je potrdilo, da se status otroka žrtve vojnega nasilja lahko prizna tudi v primeru, ko je v zakonsko določenem obdobju življenje izgubil le eden od staršev.

  Sodba I Up 561/2001 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je smrt starša nastopila po 15. 5. 1945, čeprav je bolezen, ki je privedla do smrti, nastala v obdobju trajanja vojnega nasilja.

  Sodba I Up 534/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status begunca ni bil priznan, ker je bilo ugotovljeno, da je oče družino odpeljal v Nemčijo zaradi zaposlitve in ne zaradi prisilne izselitve okupatorja.

  Sodba I Up 575/2001 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker smrt očeta zaradi eksplozije mine med vožnjo po opravkih ni bila v neposredni vzročni zvezi s sodelovanjem v NOB.

  sodba U 1374/2002 — Upravno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnica ni uspela izkazati, da je bila v zahtevanem obdobju begunka zaradi neposredne grožnje prisilne izselitve ali nasilja s strani okupatorja.

  Sodba I Up 575/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali smrt starša v taborišču zaradi bolezni po koncu vojne predstavlja smrt v okoliščinah, ki utemeljujejo status žrtve vojnega nasilja za otroka.

  Sodba I Up 100/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je tožnikov oče izgubil življenje v napadu partizanskih enot, kar ne ustreza zakonskim pogojem za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 9/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da se nastanitev v kašči v neposredni bližini požganega doma v vojnih razmerah šteje za vrnitev na dom, s čimer se prekine obdobje, za katerega se priznava status begunca.

  Sodba I Up 167/2002 — Vrhovno sodišče

• Status izgnanca kot žrtve vojnega nasilja je bil tožniku priznan šele na podlagi novele ZZVN-B, ki je razširila krog upravičencev, zato pravice niso mogle nastopiti pred uveljavitvijo te novele.

  Sodba I Up 549/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevo za priznanje pravic družinskega člana, ker pokojnik ni izpolnjeval pogojev statusa žrtve vojnega nasilja (smrt ali pogrešanje v okoliščinah vojnega nasilja), čeprav je bil prisilno mobiliziran v okupatorjevo vojsko.

  Sodba I Up 815/2001 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru tožnica ni izpolnila pogoja za pridobitev statusa, saj je bila rojena v izgnanstvu manj kot tri mesece pred koncem druge svetovne vojne, pri čemer ni izkazala izpolnitve pogojev za izjemo od trajanja ukrepa.

  Sodba I Up 214/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da se določbe novele ZZVN, ki kot žrtev vojnega nasilja opredeljujejo osebo, pregnano zaradi požiga ali porušenja hiše, ne morejo uporabiti za zahtevke, o katerih je bilo odločeno pred uveljavitvijo te novele.

  Sodba I Up 109/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razveljavilo odločitev, ker ni v zadostni meri raziskalo okoliščin glede izgona tožničine družine, kar bi lahko vplivalo na presojo, ali je tožnica odšla zaradi grozeče prisilne izselitve.

  Sklep I Up 310/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da izključitveni razlog iz 6. člena ZZVN ne učinkuje retroaktivno na obdobja, v katerih je oseba že izpolnjevala pogoje za status žrtve vojnega nasilja pred začetkom sodelovanja z agresorjem.

  Sklep I Up 123/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razsodilo, da je upravičenec do statusa ukradenega otroka upravičen do rente od začetka veljavnosti ZZVN, in ne šele od uveljavitve kasnejše novele ZZVN-D.

  Sodba I Up 543/2001 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnik ni izpolnil pogoja trajanja zapora (vsaj tri mesece), delo, ki ga je opravljal po napotitvi delovnega urada, pa ni imelo značaja prisilnega dela deportiranca.

  Sodba I Up 830/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo priznanje statusa, ker je smrt matere nastopila po 15. 5. 1945, kar pomeni, da ni več vključena v zakonsko relevantno obdobje trajanja vojnega nasilja.

  Sodba I Up 55/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo vprašanje, ali je mogoče za opredelitev časa vojne po ZZVN uporabiti zunanje predpise, če je smrt nastopila po 15. 5. 1945.

  Sodba I Up 624/2002 — Vrhovno sodišče

• V konkretni zadevi status ni bil priznan, ker nasilna dejanja oziroma prisilni ukrepi niso izvirali od okupacijskih sil, temveč od partizanskih enot, kar ZZVN ne ureja.

  Sodba I Up 551/2001 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali je mogoče priznati status otroka žrtve vojnega nasilja v primeru, ko je oče padel kot pripadnik jugoslovanske vojske pred 17. aprilom 1941.

  Sodba I Up 160/2002 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavzelo stališče, da je status mogoče priznati tudi, če se je prisilni ukrep nad starši začel izvajati pred 6. 4. 1941, vendar se je nadaljeval in izvajal tudi v obdobju med 6. 4. 1941 in 15. 5. 1945.

  sodba U 558/2002 — Upravno sodišče

• Za priznanje statusa osebi, rojeni v izgnanstvu, mora biti dokazano, da so bili starši v času otrokovega rojstva dejansko izpostavljeni prisilnim ukrepom okupatorja, kar zahteva celovito ugotovitev dejanskega stanja in oceno vseh izvedenih dokazov.

  Sodba I Up 590/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da se pravice iz naslova statusa žrtve vojnega nasilja za osebe, izgnane izven območja Slovenije, priznajo šele od uveljavitve novele ZZVN-B (10. 8. 1996) dalje.

  Sodba I Up 908/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnik ni izkazal elementa prisilne izselitve, saj je bilo ugotovljeno, da je družina sledila očetu na prisilno delo zaradi strahu pred represalijami, ne pa zaradi neposredne prisilne izselitve s strani okupatorja.

  Sklep I Up 979/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali posedovanje dovolilnice za potovanje izključuje status begunca, če je bila družina sicer izpostavljena prisilnim ukrepom okupatorja.

  Sklep I Up 538/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da pridobitev potne dovolilnice za umik iz okupiranega območja ne pomeni prisilne izselitve, če je bila ta s strani okupacijskih oblasti odobrena.

  Sodba I Up 928/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status delovnega deportiranca ni bil priznan, ker obdobje prisilnega dela ni doseglo predpisanega trajanja treh mesecev, status begunca pa ni bil priznan, ker je bilo ugotovljeno, da je bila oseba v tem času v delovnem razmerju oziroma udeleženec NOB.

  Sodba I Up 930/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je pojasnilo, da se za pridobitev statusa upošteva tudi nasilno dejanje, ki se je začelo pred 6. 4. 1941, vendar se časovna veljavnost statusa omejuje na obdobje okupacije.

  Sodba I Up 640/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo pravico do statusa begunca za osebo, ki je bila pregnana s svojega doma med vojno, pri čemer je vezalo upravičenost na trenutek uveljavitve zakonske novele, ki je takšno kategorijo oseb prvič vključila v krog upravičencev.

  Sodba I Up 825/2000 — Vrhovno sodišče

• Ustavno sodišče je presodilo, da ureditev, po kateri status civilnega invalida vojne sam po sebi ni več zadostna podlaga za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, ni v neskladju z Ustavo.

  U-I-221/01

  Pravna podlaga: URS · 14. člen URS · 2. člen URS · 22. člen URS · 26. člen URS · 5. člen URS · 50. člen URS · 52. člen ZUstS · 21. člen ZZVN · 5. člen

• Tožnik je v upravnem sporu dokazoval, da je bila prisilna mobilizacija izvršena v domačem kraju v Sloveniji in ne v tujini, pri čemer je kot dokaz predložil dokumentacijo, najdeno po končanem upravnem postopku.

  Sklep I Up 817/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da se za namene izpolnjevanja pogoja trajanja prisilnega ukrepa (zapora) po ZZVN ne more uporabiti pravilo o dvojnem štetju dobe, ki velja v pokojninskem pravu.

  Sodba I Up 201/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je pri razlagi pojma 'otrok' v okviru ZZVN zavrnilo uporabo družinskopravnih pravil o polnoletnosti iz časa druge svetovne vojne in uporabilo mednarodnopravni standard 18 let.

  sodba U 1731/2001 — Upravno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da širitev kroga upravičencev z novelo ZZVN-D (vključitev oseb, pregnanih zaradi povračilnih ukrepov zoper družine partizanov) nima retroaktivnega učinka na odločbe, izdane pred uveljavitvijo te novele.

  Sodba I Up 164/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru pogoj trajanja nasilnega dejanja ni bil izpolnjen, saj je prisilna naselitev v barakah oziroma hlevu trajala le tri tedne, kar ne dosega zakonskega praga treh mesecev.

  Sodba I Up 680/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožničin primer trpljenja med vojno ni uvrščen med zakonsko določene podlage za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

  Sodba I Up 502/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da zgolj tragični dogodki, kot sta požig hiše in skrivanje v gozdovih, brez dokazane namere okupatorja za izvajanje specifičnih prisilnih ukrepov, ne zadoščajo za avtomatično priznanje statusa.

  Sodba I Up 883/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali je tožnica izkazala povezanost s starši v času trajanja prisilnih ukrepov, pri čemer je oče bil v taborišču za vojne ujetnike, mati pa je bila v begunstvu.

  Sodba I Up 670/2000 — Vrhovno sodišče

• Okoliščina prisilne izselitve družinskih članov je pomemben dokazni element pri presoji, ali je tožniku v istem obdobju neposredno grozila enaka nevarnost, zaradi katere je zapustil dom.

  Sklep I Up 618/2000 — Vrhovno sodišče

• Pri presoji statusa begunca je pomembna okoliščina tudi opravljanje poklica begunca ali njegovih staršev, saj so okupatorji sistematično izseljevali določene družbene skupine, kot so intelektualci in kulturni delavci.

  Sklep I Up 691/2000 — Vrhovno sodišče

• Tožnica ni izkazala pogoja neposredne prisile okupatorja za begunstvo, saj je kraj bivanja zapustila pred začetkom sistematičnega izseljevanja, za kasnejše obdobje pa je bilo ugotovljeno, da je bila aktivna udeleženka NOV.

  Sodba I Up 1174/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevek za priznanje statusa, ker je bila mobilizacija izvedena na območju (Spodnja Avstrija), ki v času odločanja ni bilo zajeto v zakonski definiciji območij, na katerih se prizna status prisilnega mobiliziranca.

  Sodba I Up 1085/2000 — Vrhovno sodišče

• Tožnica v konkretnem primeru ni uspela dokazati, da je bila v času druge svetovne vojne s strani okupacijskih sil prisilno odpeljana v taborišče, saj predloženi dokazi in izpovedbe prič niso potrdili narave in razlogov za domnevno taboriščno internacijo.

  Sodba I Up 638/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da dejstvo, da okupator ni izvedel maščevalnih ukrepov, ne izključuje statusa žrtve, če je bila oseba zaradi grožnje prisiljena v skrivanje.

  Sodba I Up 889/2000 — Vrhovno sodišče

• Vdova ni mogla uveljavljati statusa žrtve vojnega nasilja za svojega pokojnega moža, ker ta za časa življenja ni vložil zahtevka, pravica do statusa pa je strogo osebne narave.

  Sodba I Up 193/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja stalnega prebivališča v RS od prenehanja prisilnega ukrepa, saj se je zaradi šolanja v Srbiji vrnil šele maja 1946, kar ne opravičuje statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 891/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da z vpoklicem v Jugoslovansko armado 23. 4. 1945 tožniku preneha status izgnanca, saj mobilizacija v zavezniško vojsko ne predstavlja dejanja okupacijskih sil v smislu ZZVN.

  Sodba I Up 986/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da odhod v Beograd z dovolilnico (Passierschein) ne predstavlja pobega pred nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja v smislu ZZVN.

  Sodba I Up 573/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da beg tožnice ni bil posledica prisilnega ukrepa okupatorja, temveč grožnje sovaščana zaradi zasebnih interesov, zato pogoji za status niso bili izpolnjeni.

  Sodba I Up 711/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je bil pobeg realiziran pred 6. 4. 1941, kar pomeni, da pogoji za status niso bili izpolnjeni.

  Sodba I Up 1081/2000 — Vrhovno sodišče

• Tožnica ni mogla uveljavljati statusa žrtve vojnega nasilja po svojem pokojnem zakoncu, ker ta ni umrl v okoliščinah, ki bi po ZZVN omogočale pridobitev statusa družinskega člana.

  Sodba I Up 1050/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo priznanje statusa osebi, ki se po prenehanju prisilnega ukrepa ni naselila v Sloveniji, ampak se je vrnila na Hrvaško, kjer je živela pred prisilnim ukrepom.

  Sodba I Up 1019/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnikova odločitev za odhod zaradi splošne negotovosti in bojazni pred prisilno mobilizacijo ne predstavlja prisilne izselitve v smislu zakonskih določb o statusu žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 1074/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da pripadnost enotam SS avtomatično izključuje priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ne glede na zatrjevano prisilno naravo mobilizacije v te enote.

  Sodba I Up 840/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je pojasnilo, da je šele z novelo zakona (43/99) mogoče priznati status osebam, ki so bile prisilno mobilizirane izven ozemlja Republike Slovenije, če so tam imele stalno prebivališče.

  Sodba I Up 1037/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavzelo stališče, da zgolj beg od doma zaradi strahu pred okupacijo brez dokazanega konkretnega prisilnega ukrepa ne zadošča za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 571/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker ukrep prisilne mobilizacije ni bil povzročen na ozemlju, ki ga ZZVN določa kot pravno relevantno za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 268/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da je bila odločba prve stopnje pravilno odpravljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede okoliščin begunstva.

  Sodba I Up 895/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je odpravilo odločbo, ker organ ni popolno ugotovil dejanskega stanja glede osebne izpostavljenosti tožnice nasilnim dejanjem v času njenega rojstva v begunstvu.

  Sodba I Up 686/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je do njegovega bega prišlo neposredno zaradi nasilja okupatorskih sil ali prisilne izselitve, kar je nujna predpostavka za priznanje statusa begunca.

  Sodba I Up 163/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da prisilna mobilizacija, izvedena na območju Zgornje Štajerske v Republiki Avstriji, v času odločanja ni izpolnjevala teritorialnih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tedaj veljavnem ZZVN.

  Sodba I Up 874/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru tožnik ni uspel dokazati, da je bil kot nekdanji pripadnik vojske Kraljevine Jugoslavije zajet zaradi svoje slovenske narodnosti, temveč je bil zajet v okviru vojaških operacij po razpadu vojske.

  Sodba I Up 137/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da je za presojo statusa begunca nujno ugotoviti obstoj vzročne zveze med begunstvom družine in prenehanjem zaposlitve v rudniku na izselitvenem območju.

  Sklep I Up 142/2000 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnik ni izpolnjeval pogojev za status, ker je bil v času prisilne mobilizacije rezident avstrijskega Štajerskega, ne pa oseba s stalnim prebivališčem na ozemlju Republike Slovenije.

  Sodba I Up 1073/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da okoliščina prisilne mobilizacije v SS enote ne odpravi zakonske izključitve iz 4. člena ZZVN, saj so SS enote opredeljene kot enote nacistične stranke.

  Sodba I Up 655/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru tožnica ni izkazala, da bi bil njen pobeg iz kraja bivanja v letu 1941 posledica konkretnega prisilnega ukrepa okupatorja ali neposrednega nasilnega dejanja, usmerjenega proti njej ali njeni družini.

  Sodba I Up 634/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je status zavrnilo, ker je bila preselitev družine posledica vojaških potreb okupatorja (vzpostavitev postojanke na meji), ne pa neposrednega nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa nad osebo zaradi razlogov, ki jih določa zakon.

  Sodba I Up 814/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za status prisilno mobilizirane osebe, ker njegova mobilizacija ni bila izvedena na ozemljih, ki so bila v tistem času zakonsko predvidena za priznanje statusa.

  Sodba I Up 577/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo tožbo, ker razlogi za priznanje statusa (maščevanje okupatorja za partizanske napade) v času prvostopenjskega odločanja še niso bili vključeni v ZZVN, saj je bila novela, ki je to omogočila, sprejeta kasneje.

  Sodba I Up 483/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za status, ker prisilni ukrep ni bil povzročen na ozemlju, ki ga določa ZZVN (prisilni ukrep se je začel v Rusiji, delo pa je potekalo v Sloveniji).

  Sodba I Up 321/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretni zadevi je bila odločba o priznanju statusa izgnanca in begunca odpravljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pomanjkljivega dokazovanja prisilne izselitve.

  Sodba I Up 803/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razveljavilo odločitev, ker prvostopno sodišče ni ustrezno presodilo, ali dejstvo izselitve tožnikove družine v času vojne kaže na to, da je tudi tožniku dejansko grozila prisilna izselitev.

  Sklep I Up 630/2000 — Vrhovno sodišče

• Tožnica ni uspela dokazati, da je bil njen umik iz kraja bivanja posledica neposredne in konkretne grožnje vojnega nasilja, temveč je šlo za osebno odločitev družine.

  Sodba in sklep I Up 394/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je bilo sporno, ali je bila tožnica na delo v Avstrijo napotena s strani okupatorja kot prisilni ukrep ali na drug način, kar je narekovalo dopolnitev dokaznega postopka.

  Sodba I Up 157/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da otrok, rojen staršem v času izgnanstva, ne pridobi statusa žrtve vojnega nasilja, če je skupno trajanje prisilnega ukrepa v zakonskem obdobju krajše od treh mesecev.

  Sodba I Up 152/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da zapustitev domačije pred konkretnim dejanjem okupatorja (rušenjem hiš) ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po takrat veljavni ureditvi ZZVN.

  Sodba I Up 647/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnikove navedbe o bivanju na domu med vojno in grožnjah s strani okupatorja ne ustrezajo zakonsko opredeljenim prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem, ki so podlaga za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 412/2000 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru tožnik ni izpolnil pogoja trimesečnega trajanja prisilnega ukrepa, saj je bil rojen 20. 3. 1945, do konca vojne (15. 5. 1945) pa je preteklo manj kot tri mesece.

  Sodba I Up 663/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo priznanje statusa tožniku, ki se je rodil 26. 5. 1945, torej po izteku zakonsko določenega obdobja trajanja okupacijskih ukrepov, čeprav je bil rojen v okoliščinah, ki so bile posledica prisilnega izgona matere.

  Sodba I Up 136/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da obdobje skrivanja po vrnitvi domov ne izpolnjuje pogojev za status žrtve vojnega nasilja, saj status traja le do trenutka prenehanja prisilne mobilizacije.

  Sodba I Up 119/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da zgolj preselitev družine v drug kraj znotraj istega okupacijskega območja, brez dokazov o prisilnih ukrepih okupatorja, ne utemeljuje statusa žrtve vojnega nasilja za otroka, rojenega v času te preselitve.

  Sodba I Up 21/2000 — Vrhovno sodišče

• Tožnik ni izpolnil pogojev, ker je bil v tujo vojsko vpoklican pred 6. 4. 1941 in z ozemlja, ki ga zakon ne predvideva kot izhodišče za priznanje statusa prisilnega mobiliziranca.

  Sodba I Up 70/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo izpolnjenost pogoja stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji za osebo, ki je bila žrtev vojnega nasilja na območju bivše Jugoslavije zunaj Slovenije.

  Sodba I Up 57/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za status begunca, ker je dom zapustil pred nastopom konkretnega nasilnega dejanja okupatorja (rušenja hiš) na njegovem območju.

  Sodba I Up 31/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da zgolj dejstvo o begunstvu slovenskih izobražencev s Štajerske zaradi okupacije ne predstavlja neposrednega grozečega nasilja, ki bi avtomatično utemeljevalo status žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 60/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razveljavilo odločitev, ker upravni organ ni preveril, ali je bila tožnica po izpustitvi iz zapora izpostavljena drugim prisilnim ukrepom, kar bi lahko vplivalo na izpolnitev pogoja trajanja ukrepa.

  Sklep I Up 113/2000 — Vrhovno sodišče

• Tožnica ni uspela dokazati statusa, ker ni uspela identificirati svojih staršev niti dokazati, da bi bila rojena v času izvajanja prisilnih ukrepov, ki jih zakon opredeljuje kot pogoj za pridobitev statusa.

  Sodba I Up 28/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da mora upravni organ v postopku celovito oceniti vse predložene dokaze, kot so prepustnice in izjave prič, saj nepopolna dokazna ocena vodi do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

  Sodba I Up 58/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo izpolnjenost pogoja neprekinjenega trajanja prisilnega izseljenja v primeru tožnika, ki je bil po vdoru okupatorja pregnan iz domačega kraja.

  Sodba I Up 42/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da je pogoj stalnega prebivališča v RS oziroma naselitev do 31. 12. 1945 nujen element za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ne glede na dejstvo prestanega časa v koncentracijskem taborišču.

  Sodba I Up 66/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče prve stopnje je napačno odločilo na seji brez izvedbe dokazov, čeprav je bilo sporno, ali je bila tožnikova vključitev v enote MVAC prostovoljna.

  Sodba I Up 89/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da beg pred negotovimi razmerami, kjer ni prišlo do neposrednega nasilnega dejanja okupatorja nad posameznikom, ne zadošča za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

  Sodba I Up 24/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da v času prvostopenjskega odločanja zakon še ni priznaval statusa begunca osebam, ki so dom zapustile zaradi porušenja hiše, kar je bilo vključeno šele z novelo zakona.

  Sodba I Up 32/2000 — Vrhovno sodišče

• Tožniku status begunca ni bil priznan, ker je odšel na delo v tujino pred začetkom izvajanja prisilnega izseljevanja prebivalstva iz njegovega kraja, zaradi česar ni bil neposredno izpostavljen nasilnemu dejanju okupatorja.

  Sodba I Up 7/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je status zavrnilo, ker v upravnem spisu niso bili podani dokazi o konkretni grožnji prisilnega ukrepa okupatorja, družina pa ni bila evidentirana v uradnih popisih beguncev ali odseljencev.

  Sodba I Up 82/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da zgolj dejstvo zajetja kot talke in kasnejša izpustitev brez dokazov o prisilnem izseljevanju ali internaciji ne zadostuje za pridobitev statusa izgnanca po 2. členu ZZVN.

  Sodba I Up 496/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnik ni izpolnil pogoja neprekinjenega trajanja izgnanstva, ker je po prisilni izselitvi prostovoljno odšel v kraj, kjer ni bil več pod nadzorom okupacijske oblasti, s čimer je bila pretrgana vzročna zveza za priznanje statusa izgnanca.

  Sodba I Up 1159/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da zgolj odhod v tujino zaradi zaposlitve v času okupacije ne pomeni avtomatičnega statusa begunca, če ni dokazana neposredna grožnja prisilnega ukrepa (npr. mobilizacije ali izselitve) pred samim odhodom.

  Sodba I Up 1093/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da status taboriščnika obsega tudi presojo položaja ukradenih otrok, ki so bili deportirani v posebna taborišča pod nadzorom okupatorja.

  Sodba I Up 795/99 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnik ni uspel dokazati neposredne izpostavljenosti nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, ki bi utemeljevala priznanje statusa begunca po ZZVN.

  Sodba I Up 82/99 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru tožnik ni izpolnil pogoja trajanja prisilnega ukrepa, saj je od njegovega rojstva do konca druge svetovne vojne preteklo manj kot tri mesece.

  Sodba I Up 1033/99 — Vrhovno sodišče

• Tožnici statusa ni bilo mogoče priznati, ker je status zahtevala kot družinski član aktivnega udeleženca NOB, sama pa ni bila neposredno izpostavljena vojnemu nasilju.

  Sodba I Up 537/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da je pobeg družine pred povračilnimi ukrepi okupatorja zaradi izogibanja prisilni mobilizaciji in vstopa družinskih članov v partizanske enote izpolnjeval zakonski pogoj za priznanje statusa begunca.

  Sodba I Up 684/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razveljavilo odločitev, ki je tožniku odrekla status begunca zgolj zaradi materinega aktivnega sodelovanja v NOB in priznanja njene pokojninske dobe v dvojnem trajanju.

  Sklep I Up 838/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo dolžnost organa, da pri presoji pogojev za status žrtve vojnega nasilja upošteva spremembe zakonodaje (novela ZZVN-B), ki so stopile v veljavo pred izdajo končne odločbe.

  Sodba I Up 112/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo neustavnost prejšnje ureditve, ki je izključevala status žrtve vojnega nasilja za prisilne mobilizirance, če so ti hkrati izpolnjevali pogoje za status vojnega veterana.

  Sklep I Up 429/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo vprašanje, ali je tožniku mogoče odreči status zgolj zaradi izvršitve prisilne mobilizacije izven ozemlja Republike Slovenije oziroma dežele Koroške, če je bila oseba na delo razporejena proti svoji volji.

  Sodba I Up 102/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je potrdilo, da tožnica ni izpolnila kumulativnega pogoja trajanja prisilnega ukrepa (neprekinjeno tri mesece) za pridobitev statusa izgnanke.

  Sodba I Up 543/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da zgolj vpisnica na gimnazijo ne zadošča za dokazovanje trajanja prisilnega ukrepa, zato je potrebna dopolnitev dokaznega postopka glede točnega datuma vrnitve iz izgnanstva.

  Sodba I Up 306/2001 — Vrhovno sodišče

• Tožnik ni uspel dokazati, da so nad njegovimi starši pred njegovim rojstvom oziroma v času rojstva trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja okupatorja, kar je nujen pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot osebe, rojene v begunstvu.

  Sodba I Up 107/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo nujnost natančnega ugotavljanja okoliščin pobega iz izgnanstva v Srbiji za pravilno razmejitev med statusom izgnanca in begunca pri osebi, ki je bila zaradi rasnih razlogov prisilno izseljena.

  Sodba I Up 162/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je priznalo status begunke otroku, rojenemu na neizselitvenem območju, katerega starša sta bila begunca zaradi prisilne izselitve in zaplembe premoženja, pri čemer je bila vrnitev na dom prepovedana.

  Sodba I Up 498/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali se za osebe, rojene staršem med trajanjem prisilnih ukrepov, zahteva izpolnitev pogoja trimesečnega trajanja nasilnega dejanja.

  Sodba I Up 16/99 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je bilo sporno, ali se status izgnanca prizna osebi, če je bil izgon izveden z ozemlja druge države (Poljske) in ne z ozemlja Slovenije.

  Sodba I Up 202/98 — Vrhovno sodišče

• Za status begunca kot oblike žrtve vojnega nasilja je treba v postopku dokazati dejanski pobeg pred nasiljem, pri čemer se kot indic za utemeljenost zahtevka upošteva nezmožnost vrnitve na dom zaradi neposredne ogroženosti s strani okupatorja.

  Sklep I Up 1100/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali je mogoče status žrtve vojnega nasilja priznati za obdobje, v katerem je bila oseba aktivno vključena v organiziran odpor proti okupatorju.

  Sodba I Up 562/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnik ne more uveljavljati statusa prisilnega mobiliziranca, ker njegova mobilizacija ni bila opravljena na ozemlju, ki ga zakon priznava kot podlago za pridobitev tega statusa.

  Sodba I Up 806/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da prisilni izgon iz doma zaradi nasilnega dejanja okupatorja sam po sebi ne zadošča za priznanje statusa, če ta oblika nasilja ni izrecno navedena v zakonski definiciji.

  Sodba I Up 502/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da umik k sorodnikom v Avstrijo med drugo svetovno vojno, čeprav motiviran z zagotovitvijo preživetja, ne izpolnjuje pogoja prisilnega ukrepa okupatorja za status begunca.

  Sodba I Up 395/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razsodilo, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče odreči zgolj zato, ker je v istem obdobju pridobil pravice kot udeleženec NOB (vojni veteran).

  Sklep I Up 1083/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razsodilo, da se tožnici ne sme odreči statusa izgnanke le zato, ker je bilo obdobje njenega trpljenja že všteto v pokojninsko dobo kot obdobje sodelovanja v NOB.

  Sodba I Up 649/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je zavrnilo zahtevek za priznanje statusa osebi, ki je bila rojena po 15. 5. 1945, saj po tem datumu prisilni ukrepi iz 2. člena ZZVN niso več pravno relevantni za pridobitev statusa.

  Sodba I Up 394/99 — Vrhovno sodišče

• V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali navedbe o grožnji z izgonom in delo moža pri železnici zadoščajo za izkazanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

  Sklep I Up 994/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da tožnik ni izkazal, da je bil njegov odhod v drugo družino posledica neposrednega prisilnega ukrepa okupatorja, saj je do premestitve prišlo pred nastankom konkretnih nasilnih dejanj nad njegovo družino.

  Sodba I Up 465/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da izpolnjevanje pogojev za status vojnega veterana ne preprečuje pridobitve statusa žrtve vojnega nasilja, če so za slednjega izpolnjeni zakonski pogoji.

  Sodba I Up 642/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presojalo, ali se status žrtve vojnega nasilja lahko prizna za prisilni ukrep, ki se je začel izvajati pred uradnim začetkom okupacije slovenskega ozemlja.

  Sklep I Up 242/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da v času odločanja organa prve stopnje požig in ropanje domov še nista bila zakonsko določena kot podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je omogočila šele kasnejša novela zakona.

  Sodba I Up 40/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da v času odločanja prvostopnega organa požig, izropanje ali porušenje doma še niso bili zakonsko določeni kot samostojna podlaga za priznanje statusa begunca, kar je bila kasneje uredila šele novela zakona.

  Sodba I Up 41/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je izpostavilo, da v času prvostopenjskega odločanja zakon še ni vključeval beguncev, ki so zapustili dom zaradi uničenja premoženja, kar je bila podlaga za kasnejšo dopolnitev z novelo zakona.

  Sklep I Up 44/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je poudarilo, da je treba osebo, ki je bila nasilno odvzeta staršem in poslana v taborišče, kvalificirati kot ukradenega otroka in ne zgolj kot interniranko.

  Sodba I Up 1082/99 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru tožnik, ki je bil v nemško ujetništvo odpeljan kot pripadnik italijanske vojske po kapitulaciji Italije leta 1943, ne izpolnjuje pogojev za status žrtve vojnega nasilja, saj je bil v ujetništvu kot vojaška oseba.

  Sklep I Up 641/99 — Vrhovno sodišče

• V času izdaje prvostopne odločbe zakon ni omogočal priznanja statusa prisilnega mobiliziranca osebam, ki so bile mobilizirane na določenih ozemljih, ki so bila v zakon vključena šele z kasnejšo novelo ZZVN-D.

  Sodba I Up 418/2000 — Vrhovno sodišče

Viri