status žrtve vojnega nasilja - begunec

Sentenca

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v položaju begunca ni odločilno, ali je oseba zbežala na območje pod nadzorom istega okupatorja, temveč je bistvena utemeljenost razloga za beg in izkazanost izpostavljenosti nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, kot jih določata 1. in 2. člen ZZVN. Status se prizna le, če so okoliščine pobega in begunstva neposredna posledica nasilja okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, pri čemer mora biti izkazana večja stopnja ogroženosti od splošnih vojnih razmer.

Pravna podlaga:

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN)

Iz posameznih sodb

V obravnavanem primeru status ni bil priznan, ker odhod staršev pred začetkom vojne ni bil posledica nasilja okupatorja, temveč ekonomskih razlogov.

UPRS Sodba II U 323/2017-8 — Upravno sodišče

Pravna podlaga: ZZVN · 1. člen ZZVN · 2. člen ZZVN · 2. člen, 3. odstavek ZZVN · 2. člen, 4. odstavek ZZVN · 2. člen, 5. odstavek
Sodišče je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala pogoja za pridobitev statusa begunca, saj ni dokazala, da bi bila njena hiša izropana, temveč je družina dom zapustila zgolj zaradi strahu pred grožnjami.

sodba III U 450/2011 — Upravno sodišče

Pravna podlaga: ZZVN · 1. člen ZZVN · 2.a člen ZZVN · 2.a člen, odstavek 1, alinea 2
V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker tožnik ni dokazal ključnih dejstev glede skupnega bivanja s starši in okoliščin izropanja doma, kar je narekovalo dopolnitev dokaznega postopka.

Sodba I Up 387/2004 — Vrhovno sodišče
V konkretnem primeru status begunca ni bil priznan, ker je bila stanovanjska hiša porušena v bombnem napadu zavezniških sil, in ne s strani okupacijskih sil.

Sodba I Up 576/2002 — Vrhovno sodišče
Sodišče je poudarilo, da zgolj članstvo v organizaciji (Sokol) brez dokazane neposredne izpostavljenosti nasilju ne zadošča za status begunca.

sodba U 109/2003 — Upravno sodišče
Sodišče je izpostavilo, da zgolj vstop družinskega člana v partizanske enote in njegova smrt v boju ne zadoščata za avtomatično priznanje statusa begunca brez izkazane dejanske prisilne izselitve.

sodba U 255/2003 — Upravno sodišče
Sodišče je razveljavilo sodbo, ker ni celovito presodilo vpliva kasnejše prisilne izselitve tožnikove družine na utemeljenost njegove trditve, da je z območja pobegnil zaradi grozeče prisilne izselitve, in ne zaradi šolanja.

Sklep I Up 748/2001 — Vrhovno sodišče
V konkretnem primeru status ni bil priznan, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica ni pobegnila pred vojnim nasiljem, temveč se je prostovoljno preselila v kraj bivanja svojega zakonca.

Sodba I Up 1109/2001 — Vrhovno sodišče
V obravnavanem primeru tožnica ni izkazala okoliščin bega, ki bi ustrezale zakonskim kriterijem za status begunca po ZZVN, saj njeno bivanje pri sosedih po smrti očeta ni predstavljalo begunstva v smislu zakonske definicije.

Sodba I Up 625/2000 — Vrhovno sodišče
Sodišče je presodilo, da tožnik ni izkazal pogojev za status begunca, saj ni dokazal, da je bil njegov odhod iz kraja bivanja dejanski pobeg pred neposredno grozečim nasiljem okupatorja.

Sodba I Up 838/2000 — Vrhovno sodišče
Tožnik ni bil upravičen do statusa, ker se je umaknil pred nasiljem pred 6. 4. 1941, torej pred začetkom vojne na območju tedanje Jugoslavije.

Sodba I Up 20/2000 — Vrhovno sodišče
Sodišče je presodilo, da zgolj splošno preganjanje zavednih Slovencev s strani okupatorja brez dokaza o neposredni ogroženosti konkretne osebe ne zadošča za priznanje statusa begunca.

Sodba I Up 1194/99 — Vrhovno sodišče
Sodišče je poudarilo, da zgolj bivanje na okupiranem območju med drugo svetovno vojno ne zadošča za pridobitev statusa begunca, če oseba ni bila neposredno izpostavljena konkretnim prisilnim ukrepom ali nasilju, ki ga predvideva zakon.

Sklep I Up 495/99 — Vrhovno sodišče