strah kot oblika nepremoženjske škode
Sentenca
Strah kot oblika nepremoženjske škode obsega sekundarni strah in z njim povezano zaskrbljenost za izid zdravljenja, vendar le pod pogojem zadostne intenzitete in trajanja. Ta oblika škode je časovno omejena do trenutka, ko se zdravstveno stanje oškodovanca ustalijo in negotovost glede posledic poškodbe izgine (200. člen ZOR). V kolikor strah povzroči trajne posledice, ta oblika nepremoženjske škode preide v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je tožniku utemeljeno priznalo odškodnino za primarni strah, ki ga je pretrpel ob samem škodnem dogodku (pretepu).
VSL Sodba I Cp 1653/2020 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presojalo, ali strah pred ponovno poškodbo kolena po opravljenem zdravljenju predstavlja pravno priznano obliko sekundarnega strahu.
VSM sodba I Cp 862/2009 — Višje sodišče v Mariboru
-
Sodišče je priznalo odškodnino za strah, ker ni šlo le za negotovost glede bodoče bolezni, temveč za stanje duševne stiske, ki se je razvilo kot posledica diagnoze in je pogojeno s širšim življenjskim okoljem tožnika.
VSK sodba I Cp 565/2006 — Višje sodišče v Kopru
-
Sodišče je poudarilo, da je za priznanje odškodnine za strah bistvena subjektivna zaznava ogroženosti v nepričakovani situaciji (npr. drsenje vozila proti robu mostu), ne glede na to, ali se je nevarnost trčenja v resnici uresničila.
VSL sodba II Cp 2677/2005 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pojasnilo, da strah pred prometom, ki traja vse življenje, ni podlaga za višjo odškodnino za strah, temveč se takšna trajna posledica kvalificira kot duševna bolečina zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti.
Sodba II Ips 322/2003 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je ocenilo, da zaskrbljenost tožnika zaradi poškodb kolena in prsta v obravnavanem primeru ni dosegla praga pravno relevantnega strahu.
Sodba II Ips 370/97 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da doživljanja tožnice po nezgodi niso dosegla pravno relevantne stopnje primarnega ali sekundarnega strahu.
Sodba II Ips 159/97 — Vrhovno sodišče