substanciranost ugovora zastaranja
Sentenca
Ugovor zastaranja je substanciran, če stranka navede pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja potek zastaralnega roka, pri čemer napačno pravno naziranje stranke o trajanju tega roka ne pomeni nesubstanciranosti ugovora. Sodišče je dolžno samo uporabiti pravilno materialno pravo, zato mora na podlagi dejstev, ki jih navedeta stranki, samo presoditi, ali je terjatev zastarala (337. člen OZ). Obseg potrebnih dejstvenih navedb za substanciranost ugovora je odvisen od konkretnih določb materialnega prava, ki urejajo zastaranje posamezne terjatve.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da zmotno pravno stališče stranke glede dolžine zastaralnega roka ne vpliva na substanciranost ugovora, saj je uporaba prava v domeni sodišča.
VSL Sodba II Cpg 559/2019 — Višje sodišče v Ljubljani