svoboda izražanja javne osebe
Sentenca
Svoboda izražanja (10. člen EKČP, 39. člen URS) varuje tudi kritične izjave o ravnanju javnih oseb, če so podane v javnem interesu. Meje dopustne kritike so širše za javne osebe kot za zasebnike, pri čemer se stopnja tolerance razlikuje glede na naravo javne funkcije: absolutne javne osebe (politiki) morajo trpeti najširše meje kritike, medtem ko so relativne javne osebe (npr. športni trenerji) dolžne trpeti kritiko, ki se nanaša na njihovo delo in je podana v javnem interesu.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presodilo, da izražanje suma o prirejanju izidov v športu predstavlja kritiko v javnem interesu, ki jo mora relativna javna oseba (trener) trpeti, še posebej, če izjava ni vsebovala neposredne obtožbe.
VSRS Sodba in sklep II Ips 6/2017 — Vrhovno sodišče
-
Tožnica kot urednica informativnega programa je bila v času izjave absolutno javna oseba, predmet kritike pa je bilo raziskovanje dogodkov v javnem interesu.
VSL sodba I Cp 1241/2016 — Višje sodišče v Ljubljani