varstvo in vzgoja otrok
Sentenca
Pri odločanju o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo po razvezi zakonske zveze je edino merilo korist otroka. Sodišče mora pri presoji upoštevati mnenja strokovnjakov ter premoženjske in osebne razmere obeh staršev, da zagotovi čim boljše pogoje za otrokov celostni razvoj.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je pri presoji sposobnosti staršev za varstvo in vzgojo upoštevalo očetovo nagnjenost k izključevanju matere iz njene starševske vloge, kar negativno vpliva na njegovo sposobnost odločanja v korist otrok.
VSL Sklep IV Cp 1643/2025 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pri odločitvi o predodelitvi otroka poudarilo, da postopek ne sme biti sredstvo za obračunavanje med staršema, ter upoštevalo mnenje izvedenca o otrokovi želji po ohranitvi režima enakovrednega preživljanja časa z obema staršema.
VSL Sklep IV Cp 889/2025 — Višje sodišče v Ljubljani
-
V tej zadevi je sodišče pri dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo materi kot odločilno štelo mnenje CSD, ki je izkazalo prednosti materinih starševskih kapacitet na podlagi kontinuiranega spremljanja družine.
VSM Sklep III Cp 580/2024 — Višje sodišče v Mariboru
-
Sodišče je pri dodelitvi otrok predlagatelju upoštevalo načelo kontinuitete, saj je predlagatelj ostal v okolju, kjer je družina živela pred razpadom.
VSL Sklep IV Cp 430/2024 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je v konkretnem primeru poudarilo svojo aktivno vlogo pri pridobivanju mnenja CSD za oceno primernosti skrbi za otroke.
VSL sodba IV Cp 289/2015 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pri presoji upoštevalo, da bi odvzem petletnega otroka iz trenutnega okolja povzročil nepopravljivo travmo, zato je v povezavi s strokovno pomočjo staršu ocenilo, da je ohranitev stika z matičnim okoljem v korist otroka.
Sodba in sklep II Ips 975/2008 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je pri dodelitvi hčerke v varstvo in vzgojo materi utemeljilo svojo odločitev na mnenju izvedenca in načelu koristi otroka.
Sodba II Ips 282/2002 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je pri odločanju o dodelitvi otrok očetu upoštevalo celostno presojo starševskih kompetenc in dejanskih možnosti za zagotavljanje otrokove koristi, pri čemer je zavrnilo stališče o avtomatični prednosti matere.
Sodba II Ips 477/2000 — Vrhovno sodišče