vrednost spornega predmeta pri sosporništvu
Sentenca
Pri uveljavljanju tožbenih zahtevkov zoper več tožencev se vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka posebej, razen če gre za primere, kjer je podana skupna odgovornost (41. člen ZPP). Če tožeča stranka ne opredeli deležev posameznih tožencev pri odškodninski obveznosti, se v primeru navadnega sosporništva šteje, da vsak toženec odgovarja za enak delež celotne škode, kar je odločilno za izračun vrednosti izpodbijanega dela sodbe.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrglo, ker vrednost posameznega zahtevka tožnikov ni dosegala praga za dovoljenost revizije po 367. členu ZPP.
VSRS Sklep II DoR 214/2017 — Vrhovno sodišče
-
V konkretni zadevi so tožnice nastopale kot formalne in navadne sospornice, zaradi česar se je za presojo dovoljenosti revizije vrednost spornega predmeta presojala po posameznih deležih, ne pa po seštevku celotne vrednosti tožbenega zahtevka.
VSRS Sklep II Ips 324/2015 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je pojasnilo, da se pri formalnem sosporništvu vrednosti zahtevkov ne seštevajo za namene ugotavljanja revizijskega praga.
VSRS Sodba in sklep II Ips 307/2015 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru sta bila tožnika formalna in navadna sospornika, zato se njuna zahtevka za vlaganja v nepremičnino nista seštevala pri presoji dovoljenosti revizije.
VSRS sklep II Ips 319/2014 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je zavrglo predlog za dopustitev revizije, ker tožnika nista ločeno opredelila vrednosti spornega predmeta za posamezne zahtevke pri subjektivni kumulaciji.
VSRS Sklep II DoR 367/2015 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je revizijo zavrglo za tožnike, katerih posamični tožbeni zahtevki niso dosegali praga za dovoljenost revizije, čeprav je bila seštevna vrednost vseh zahtevkov višja.
VSRS sodba II Ips 52/2013 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru so člani agrarne skupnosti nastopali kot navadni sosporniki, zato seštevanje njihovih zahtevkov za dosego revizijskega praga ni bilo dopustno.
Sklep II Ips 90/2013 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je revizijo zavrglo, ker je vsaka od tožnic uveljavljala le svoj del deljive terjatve, ki samostojno ni dosegal praga za dovoljenost revizije.
Sklep II Ips 468/2009 — Vrhovno sodišče
-
Predlog drugega tožnika in tretje tožnice je bil zavržen, ker znesek njunih zahtevkov (vsak po 1.669,17 EUR) ne dosega mejnega zneska za dovoljeno revizijo.
Sklep II DoR 517/2011 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru je bila revizija zavržena, ker tožnica pri nedenarnih zahtevkih zoper več navadnih sospornikov ni opredelila vrednosti za vsakega posebej, skupna nediferencirana vrednost pa ni dosegala revizijskega praga.
Sklep II Ips 372/2011 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je zavrglo predlog za dopustitev revizije, ker posamezni tožniki niso dosegli mejne vrednosti spora, kljub navedbi skupne vrednosti zahtevka vseh tožnikov.
Sklep II DoR 178/2011 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru sta bila tožnika navadna sospornika, zato se vrednosti njunih odškodninskih zahtevkov niso mogle seštevati za dosego praga dovoljenosti revizije.
Sklep II DoR 615/2010 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru sta tožnici nastopali kot formalni sospornici, zato se revizijski prag presoja za vsak zahtevek posebej, kar je privedlo do zavrženja revizije zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.
Sklep II Ips 95/2007 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da sodediči v postopku delitve zapuščine niso nujno nujni sosporniki, če so njihovi zahtevki samostojni in neodvisni.
VSL sklep I Cp 3419/2009 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pri navadnem sosporništvu v odškodninskem sporu presodilo, da se za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta vsak toženec zaveže za 1/3 škode, ker tožnik ni opredelil drugačnega razmerja odgovornosti.
Sklep II Ips 374/2009 — Vrhovno sodišče
-
Tožnika sta v tožbi navedla enotno vrednost spora za več zahtevkov, vendar je sodišče zaradi narave navadnega sosporništva vrednost razdelilo na posamezne zahtevke, kar je vodilo do zavrženja revizije zaradi prenizke vrednosti.
Sklep II Ips 982/2006 — Vrhovno sodišče
-
Pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta velja enako za aktivno kot za pasivno sosporništvo, če gre za navadne sospornike.
Sklep II Ips 150/2006 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru je šlo za navadno sosporništvo pri negatorni tožbi, kjer tožnik ni razčlenil vrednosti zahtevka na posameznega toženca.
Sklep II Ips 145/2005 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru je bila revizija zavržena glede tistih tožnikov, katerih posamezni zahtevki niso dosegali predpisane vrednosti za dovoljenost revizije.
Sodba in sklep II Ips 572/2004 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je pri presoji dovoljenosti revizije izpostavilo, da se pri več tožencih vrednost spora ne sešteva, ne glede na naravo sosporništva.
Sklep II Ips 152/2004 — Vrhovno sodišče
-
V tej zadevi je bila revizija zavržena, ker je bila vrednost zahtevka vsakega od treh tožnikov posamično pod zakonskim pragom za dovoljenost revizije.
Sklep II Ips 721/2004, enako tudi II Ips 633/2007 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je revizijo v delu zahtevkov zavrglo, ker posamezni zahtevki niso dosegali revizijskega praga, čeprav je bil seštevek vseh zahtevkov višji.
Sodba in sklep II Ips 6/2002 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je v tem primeru štelo, da se zahtevki za plačilo razlik v plači na podlagi iste kolektivne pogodbe za isto časovno obdobje seštevajo, kar vpliva na presojo dovoljenosti revizije.
VDS sklep Pdp 549/2001 — Višje delovno in socialno sodišče