vrednotenje bonitete
Sentenca
Vrednotenje bonitete se praviloma opravi na podlagi primerljive tržne cene. Če te ni mogoče določiti, se znesek določi na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete, pri čemer se tako ugotovljena vrednost zmanjša za vsa plačila, ki jih je delojemalec opravil delodajalcu v zvezi s to boniteto (43. člen ZDoh-2). Davčni organ mora pri določitvi davčne osnove utemeljiti izbiro metode vrednotenja in preveriti dejansko dogovorjene pogoje med strankama.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je razsodilo, da davčni organ ne more zgolj na podlagi cenika določiti tržne cene provizije, ne da bi predhodno ugotovil dejansko višino provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in utemeljil, zakaj ta ni ustrezna.
UPRS Sodba I U 310/2016-29 — Upravno sodišče
-
Redne letalske vozovnice niso primerljiva tržna cena za standby vozovnice, zato je v tem primeru pravilno vrednotenje bonitete na podlagi dejanskih stroškov delodajalca.
UPRS sodba in sklep I U 1491/2015 — Upravno sodišče