vrnitev nepremičnin v naravi v denacionalizaciji
Sentenca
Vrnitev nepremičnine v naravi v postopku denacionalizacije ni mogoča, če bi takšna vrnitev bistveno posegla v prostorsko celovitost območja ali če bi bila zaradi dejanske rabe in umeščenosti v gospodarsko cono uporaba nepremičnine za denacionalizacijskega upravičenca nesmotrna ali onemogočena (19. in 32. člen ZDen). Sodišče pri presoji ovir za vračanje ne presoja le formalne katastrske rabe, temveč celovito dejansko stanje, vključno z obstojem komunalne infrastrukture in namensko rabo prostora, ki lastniku onemogočata izvrševanje vseh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presodilo, da zgolj umeščenost zemljišč v območje Triglavskega narodnega parka (TNP) ne zadostuje za ugotovitev ovire za vračanje v naravi, če ni izkazan poseben akt o zavarovanju, ki bi izključeval pravni promet.
UPRS Sodba in sklep I U 1745/2018-26 — Upravno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da mora organ pri odločanju o vrnitvi zemljišč v naravi individualizirano presoditi vsako parcelo in utemeljiti, zakaj bi njena vrnitev pomenila bistveno okrnitev prostorske kompleksnosti.
UPRS Sodba I U 2398/2018-27 — Upravno sodišče
-
V konkretnem primeru je bila vrnitev v naravi zavrnjena, ker parcela predstavlja del gospodarske cone, po njej potekajo komunalni vodi in služi kot uvoz na cesto ter zelenica, kar onemogoča njeno kmetijsko rabo.
UPRS Sodba I U 1332/2017-8 — Upravno sodišče
-
Sodišče je potrdilo zavrnitev zahtevka za vrnitev v naravi, ker so bila zemljišča locirana v varovanem pasu letališča, kar predstavlja nepremostljivo oviro za vračanje.
Sodba U 542/96 — Vrhovno sodišče