vročitev v delovnem razmerju
Sentenca
Pravilna vročitev odločb delodajalca, ki posegajo v pravice in obveznosti delavca, je nujen pogoj za njihovo dokončnost in pravno učinkovitost. Vročanje mora biti izvedeno na način, ki dejansko omogoči seznanitev naslovnika s pisanjem; vročitev na naslovu, kjer naslovnik zaradi službene napotitve v tujino ne biva, ne more biti šteta za zakonito nadomestno vročitev, četudi se naslovnik vročitvi izmika (139. člen ZPP). Nezakonita vročitev sklepa o premestitvi povzroči, da sklep ne postane dokončen, kar posledično onemogoča zakonito odpoved delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz takega sklepa.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presodilo, da vročitev sklepa o premestitvi na naslovu stalnega prebivališča ni veljavna, če delavec v času vročitve zaradi napotitve na delo v tujino tam ni dejansko bival.
VDS sodba Pdp 643/2007 — Višje delovno in socialno sodišče