začasna zadržanost z dela
Sentenca
Začasna zadržanost z dela zaradi bolezni ali poškodbe je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, o kateri odločata osebni zdravnik in zdravstvena komisija. Medtem ko je pristojnost osebnega zdravnika pri določanju datuma začetka zadržanosti omejena s pravili stroke in postopka, ima zdravstvena komisija kot drugostopenjski organ širša pooblastila, saj lahko datum začasne zadržanosti z dela določi tudi za nazaj, in sicer od dejanskega nastopa nezmožnosti za delo (231., 232., 241. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je priznalo začasno zadržanost z dela v obdobju, ko je osebna zdravnica zaradi napake pri vodenju postopka opustila pravočasen predlog za podaljšanje bolniškega staleža.
VDSS sodba Psp 332/2012 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je pri presoji zmožnosti za delo invalida III. kategorije upoštevalo mnenji dveh medicinskih izvedencev, ki sta prevladali nad mnenjem lečečega specialista.
VDSS sodba Psp 205/2011 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je poudarilo razliko v pristojnostih med osebnim zdravnikom in zdravstveno komisijo glede retroaktivnega določanja začetka začasne zadržanosti z dela.
VDSS sodba in sklep Psp 613/2007 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da tožnici, ki je bila invalidka I. kategorije, ni mogoče odreči vsebinske presoje upravičenosti do bolniškega staleža zgolj zaradi formalne neustreznosti vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje.
VDS sklep Psp 195/99 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da zavarovanec ohrani pravico do bolniškega staleža za polni delovni čas vse do trenutka, ko mnenje zdravniške komisije druge stopnje dejansko poseže v status zadržanosti z dela.
VDS sodba Psp 49/98 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je zavrnilo revizijsko trditev, da dolžnost nudenja nege staršem po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sama po sebi opravičuje odsotnost z dela brez potrdila pristojne zdravstvene službe.
Sodba VIII Ips 120/95 — Vrhovno sodišče