zahteva za sprejem v dublinskem postopku
Sentenca
Zahteva za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (21. člen Uredbe Dublin III) se vloži na podlagi objektivnih dokazov, ki izkazujejo odgovornost druge države članice. Pristojni organ mora pri izbiri mehanizma (zahteva za sprejem ali zahteva za informacijo) upoštevati naravo razpoložljivih dokazov; če so dokazi (npr. žig v potni listini) zadostni za utemeljitev odgovornosti, je vložitev zahteve za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III neupravičena in ne more služiti podaljšanju rokov za predajo.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je ugotovilo, da je bila uporaba 34. člena Uredbe Dublin III v konkretnem primeru neustrezna, ker je organ razpolagal z zadostnimi dokazi za neposredno zahtevo za sprejem.
VSRS Sodba I Up 286/2024 — Vrhovno sodišče