zastaranje disciplinskega pregona
Sentenca
Objektivni zastaralni rok za uvedbo disciplinskega postopka začne teči z dnem storitve kršitve delovnih obveznosti. V primerih, ko kršitev obsega permanentno ravnanje, kot je neupravičeno prejemanje nadomestil na podlagi prikrivanja dejstev, se za začetek teka zastaralnega roka šteje trenutek, ko je kršitev prenehala oziroma ko je bila v celoti izvršena. Če ima kršitev znake kaznivega dejanja, se za zastaranje disciplinskega pregona smiselno uporabljajo pravila o zastaranju kazenskega pregona, če zakon ne določa drugače.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presodilo, da zastaranje ni pričelo teči z dnem vložitve vloge, temveč z dnem prenehanja permanentnega prejemanja nadomestila, ki je temeljilo na lažnem prikazovanju družinskih razmer.
Sodba in sklep VIII Ips 117/2013 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavani zadevi je sodišče razveljavilo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je drugostopenjski organ odločil po izteku šestmesečnega zastaralnega roka od trenutka, ko so bili zbrani vsi dokazi za uvedbo postopka.
VDSS sodba Pdp 806/2009 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da zamenjava na položaju generalnega direktorja ne prekine teka zastaralnega roka, ki je začel teči, ko je za kršitev izvedel prejšnji direktor.
Sodba VIII Ips 355/2007 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da je bil disciplinski postopek prepozen, saj je bil voden po poteku enoletnega objektivnega roka od dneva storitve kršitve.
VDSS sodba in sklep Pdp 620/2001 — Višje delovno in socialno sodišče
-
V konkretnem primeru je bila zahteva za začetek disciplinskega postopka vložena po preteku zastaralnega roka, saj je delodajalec za kršitve izvedel decembra 1991, postopek pa sprožil šele junija 1992.
Sodba VIII Ips 242/2000 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru je revizijsko sodišče razveljavilo odločbo, ker sodišči nižjih stopenj nista razčistili vprašanja, kdaj je delodajalec dejansko izvedel za kršitve, kar je ključno za presojo zastaranja po 67. členu ZTPDR.
Sklep VIII Ips 7/95 — Vrhovno sodišče