zastaranje terjatev iz kreditne pogodbe
Sentenca
Pri kreditni pogodbi, kjer se celotna obveznost vračila kredita zgolj tehnično deli na obroke, ne gre za občasne terjatve v smislu 347. člena OZ, temveč za enotno, celovito terjatev. Zastaranje takšne obveznosti zato ne nastopi po pravilih za občasne dajatve (zapadlost posameznega obroka), temveč se začetek teka zastaralnega roka presoja od trenutka zapadlosti celotnega kredita v plačilo (349. člen OZ).
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presodilo, da v konkretnem primeru obročno odplačevanje glavnice kredita ne predstavlja anuitet, zato za zastaranje velja splošni petletni rok.
VSL sodba in sklep I Cp 1500/2014 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da obročno odplačevanje kredita ne pomeni nastanka samostojnih občasnih terjatev, saj obroki predstavljajo le razdeljeno plačilo ene same celovite obveznosti.
VSL sodba I Cpg 380/2013 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da v konkretnem primeru dolgoročnega tolarskega kredita obročna odplačila glavnice ne pomenijo anuitet, zato zanje ne velja triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ.
Sodba II Ips 50/2009 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da z odstopom od kreditne pogodbe preneha narava obročnih anuitet in celoten preostanek dolga postane enkratna terjatev, za katero velja splošni petletni zastaralni rok.
VSL sodba I Cp 1232/2011 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pojasnilo razliko med občasnimi dajatvami in enkratno obveznostjo, ki se zgolj izpolnjuje v obrokih, kar vpliva na dolžino zastaralnega roka.
VSL sodba II Cp 1411/2005 — Višje sodišče v Ljubljani