zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Sentenca
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot oblika nepremoženjske škode zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti (200. člen ZOR). Ta oblika škode je praviloma trajne narave. Denarna odškodnina za zgolj začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma, kadar je zmanjšanje močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo druge posebne okoliščine primera.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je ugotovilo, da spomini na nesrečo, četudi intenzivni, ne pomenijo avtomatičnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če tožnik ni prikrajšan pri izvajanju svojih vsakdanjih dejavnosti.
VSL Sodba II Cp 792/2020 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Tožnik ni uspel dokazati zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je bilo ugotovljeno, da kljub opustitvi čiščenja konjskih kopit še vedno profesionalno opravlja svoje delo trenerja in jahača.
VSL sodba II Cp 2347/2015 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je poudarilo, da izpovedbe prič o omejitvah oškodovanca niso manjvredne od ugotovitev izvedenca, če izvedenec po zaključku zdravljenja ne ugotovi objektivnih razlogov za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.
VDSS sodba Pdp 1076/2010 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da mora biti izvedensko mnenje ocenjeno kot strokovno in zanesljivo, preden se upošteva kot podlaga za presojo omejitev oškodovančevega življenja.
VSM sodba I Cp 2149/2008 — Višje sodišče v Mariboru
-
Sodišče je zavrnilo zahtevek, ker tožnik ni izkazal zmanjšanja zmožnosti za opravljanje življenjskih dejavnosti, temveč le lažje telesne omejitve, ki so bile že upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine.
VSL sodba II Cp 407/2005 — Višje sodišče v Ljubljani
Pravna podlaga: ZOR · 200. člen -
Sodišče je izpostavilo razmejitev med prehodnimi nevšečnostmi med zdravljenjem in pravno priznano obliko zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki praviloma zahteva trajnost.
Sodba II Ips 103/98 — Vrhovno sodišče