Odločba o razveljavitvi 34. člena Poslovnika Državnega sveta

622. Odločba o razveljavitvi 34. člena Poslovnika Državnega sveta

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Generalnega državnega tožilca, na seji dne 10. februarja 2005

člen 34 Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) se razveljavi.

Razveljavitev začne učinkovati z vročitvijo te odločbe Višjemu sodišču v Ljubljani.

Predlagatelj izpodbija določbo 34. člena Poslovnika Državnega sveta (v nadaljevanju: Poslovnik), ki omogoča vzpostavitev imunitete državnemu svetniku v primeru, ko je bil zoper njega kazenski postopek začet še pred potrditvijo njegovega mandata. Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana določba Poslovnika v neskladju s Poslovnikom Državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in nasl. – v nadaljevanju PoDZ-1), ki takšne določbe ne vsebuje, oziroma z drugim odstavkom 100. člena Ustave, ki določa, da člani Državnega sveta uživajo enako imuniteto kot poslanci. Izpodbijana določba naj bi protiustavno širila obseg poslanske imunitete, zato naj bi bila v neskladju s tretjim odstavkom 83. člena Ustave, ki izrecno dopušča naknadno priznanje imunitete le poslancu, ki se nanjo ni skliceval, ali v primeru, če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.

Predlagatelj zahtevi prilaga obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu št. Kt 248/00 z dne 13. 3. 2002 in sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu št. K 89/2002 z dne 3. 3. 2004, s katerima dokazuje, da je vprašanje ustavnosti nastalo v zvezi s postopkom, ki ga vodi državno tožilstvo. Navaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu zoper A. A. vložilo obtožni predlog ter da se je kazenski postopek začel dne 21. 3. 2002. V Državni svet naj bi bil A. A. izvoljen na volitvah dne 27. 11. 2002, torej po že začetem kazenskem postopku. Dalje predlagatelj navaja, da je Okrajno sodišče v Novem mestu na glavni obravnavi dne 3. 3. 2004 državnega svetnika spoznalo za krivega in mu izreklo 450.000 SIT denarne kazni. Zoper odločitev naj bi se obdolženec pritožil, vendar Višje sodišče o pritožbi še ni odločilo. V času po izreku prvostopne sodbe naj bi Državni svet na podlagi izpodbijane določbe Poslovnika sprejel sklep, da se državnemu svetniku vzpostavi imuniteta.

V odgovoru na zahtevo Državni svet meni, da izpodbijana določba 34. člena Poslovnika ni v neskladju z drugim odstavkom 100. člena Ustave oziroma da določbe Ustave in ustreznih zakonov, ki urejajo imuniteto, ne onemogočajo podelitve imunitete za kazenski postopek, ki je bil začet pred potrditvijo mandata poslanca oziroma državnega svetnika. Državni svet poudarja, da je smisel imunitete kot pravice javnega prava nemoteno delo organa, ne glede na fazo, v kateri se nahaja kazenski postopek. Sklicuje se na sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da se imuniteta lahko podeli v katerikoli fazi kazenskega postopka, ter na razlago relevantnih določb Ustave in zakonov. Navaja, da tretji odstavek 22. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZPos) in peti odstavek 60. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 44/92 – v nadaljevanju: ZDSve) omogočata Državnemu zboru (oziroma Državnemu svetu), da naknadno, po že uvedenem kazenskem postopku, podeli imuniteto poslancu (državnemu svetniku), ki se nanjo ni skliceval. To po stališču Državnega sveta pomeni, da jo lahko naknadno podeli še toliko bolj, če se poslanec (državni svetnik) na imuniteto sklicuje. Da je poslancem možno podeliti imuniteto, čeprav je bil kazenski postopek uveden še pred potrditvijo njihovega mandata, pa naj bi izhajalo tudi iz razlage drugega odstavka 83. člena Ustave (če ga povežemo z imuniteto kot institutom javnega prava in z razlagalnim argumentom a fortiori) ter iz razlage tretjega odstavka 83. člena Ustave (z uporabo razlagalnega argumenta sklepanja iz večjega na manjše).