Odločba o ugotovitvi, da določbe 22., 33. člena, četrtega odstavka 42., 47., 48., 51. in 72. člena zakona o denacionalizaciji niso v nasprotju z ustavo ter o razveljavitvi četrtega odstavka 16. člena istega zakona, kolikor se nanaša na...

1157. Odločba o ugotovitvi, da določbe 22., 33. člena, četrtega odstavka 42., 47., 48., 51. in 72. člena zakona o denacionalizaciji niso v nasprotju z ustavo ter o razveljavitvi četrtega odstavka 16. člena istega zakona, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuj kapital udeležen z bagatelnimi vložki

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s predlogi predlagateljev Slovenijavino p.o., Ljubljana, Veletrgovina Potrošnik p.o., Murska Sobota, Vektor d.o.o. Ljubljana, Delikatesa p.o., Ljubljana, KOTO p.o., Ljubljana, ki ga zastopa Barbara Pakiž, odvetnica v Ljubljani, in na pobude Nika Koritnika iz Ljubljane, Frančiške Skok iz Domžal, Josipa Olupa oziroma mag. Jožeta Olupa iz Ljubljane in Tovarne lahke obutve TOLO, Šentjur pri Celju, na seji dne 20. 4. 1995

 

Določbe 22., 33., četrtega odstavka 42., 47., 48., 51. in 72. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) niso v nasprotju z ustavo.

Določba četrtega odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji se razveljavi, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki. V ostalem delu določba četrtega odstavka 16. člena ni v nasprotju z ustavo, če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe.

 

1. Predlagatelji Slovenijavino, Vektor, Delikatesa in pobudnik TOLO navajajo, da 16. in 51. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) vzpostavljata razlike med zavezanci glede na njihov status. S 16. členom ZDen naj bi bile pravne osebe v mešani lastnini v privilegiranem položaju glede na pravne osebe v družbeni lastnini. Prvim se premoženje ne odvzame, ne glede na to, kako so ga pridobile, pravne osebe v družbeni lastnini pa se razlastijo v korist upravičencev do denacionalizacije, na kar kaže tudi določba 73. člena izpodbijanega zakona. Ta določa, da se za nepremičnine, ki so jih zavezanci pridobili odplačno, določi le odškodnina in to po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Po 69. členu ustave se lahko lastninska pravica na nepremičninah odvzame ali omeji le v javno korist, ne pa v korist posameznikov, zato naj bi bila z izpodbijanimi določbami ustava kršena.

Navajajo, da je zakon o podjetjih v petem odstavku 2. člena določil, da imajo podjetja na trgu enak položaj, pravice in odgovornosti, ne glede na to, ali gre za podjetje v družbeni, zadružni, mešani ali zasebni lastnini. To pomeni, da katerokoli od navedenih vrst podjetij posluje pod enakimi pogoji in z enakimi posledicami pridobiva lastninsko pravico na nepremičninah in na premičnem premoženju. Dve podjetji, ki sta premoženji pridobili pod enakimi pogoji, zaradi različnega lastninskega statusa v postopku denacionalizacije ne moreta biti obravnavani različno.

16. člen ZDen naj bi z retroaktivno veljavnostjo razveljavil citirano določbo zakona o podjetjih in naj bi bil v nasprotju s 155. členom ustave, z različnim obravnavanjem pravnih oseb pa tudi z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, določenim v 14. členu ustave (stališče ustavnega sodišča v obrazložitvi odločbe U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993).

Odplačno pridobljeno premoženje so po navedbah predlagateljev le-ti pridobili na račun odpovedi delitvi dobička med zaposlenimi delavci. Z vlaganjem v razširitev materialne osnove dela so si zaposleni želeli zagotoviti večjo socialno in materialno varnost, ki pa naj bi jim jo ZDen odvzel. V pravni državi je pravna varnost zagotovljena vsem pravnim subjektom (2. člen ustave). Predlagatelji menijo, da je kršeno načelo pravne varnosti tudi, če se z zakonom odvzamejo učinki veljavnih pravnih poslov, kar je po njihovih trditvah zakon z izpodbijanimi določbami očitno storil.

Z 51. členom naj bi ZDen določil kot zavezance v denacionalizacijskih postopkih tudi tiste družbene pravne osebe, ki so pridobile nepremičnine odplačno, in jim s 73. členom priznal le pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi, kar pa naj bi pomenilo retroaktiven poseg v njihovo lastnino oziroma v pravico uporabe. Predlagatelji pri tem še navajajo, da je pravica uporabe glede upravičenj izenačena z lastninsko pravico in da je zakon z izpodbijanimi določbami posegel v pravice delavcev do uporabe teh družbenih sredstev. Predlagatelji navajajo, da s sredstvi, s katerimi razpolaga, družbena pravna oseba odgovarja v razmerju do tretjih oseb, ZDen pa naj bi s posegi v njeno premoženje to jamstvo zmanjšal. Zakon naj bi bil do zavezancev v družbeni lastnini krivičen, kar naj bi priznavali tudi upravičenci, čeprav naj bi pri takih zahtevkih vseeno vztrajali.

Predlagatelji menijo, da morajo biti v skladu z 8. členom ustave zakoni in drugi predpisi usklajeni z veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami. Splošno veljavno načelo mednarodnega prava, "pacta sunt servanda", je po prepričanju predlagateljev z izpodbijanimi določbami ZDen grobo kršeno, kršena pa naj bi bila tudi Dunajska konvencija o prodajni pogodbi, ki taksativno našteva možnosti izpodbijanja pravnega posla prodaje.

Pobudnik TOLO še navaja, naj bi ZDen z izpodbijanim 51. členom v zvezi s 73. členom kršil poleg načel pravne države (2. člen ustave) in drugega odstavka 14. člena tudi 22. člen ustave. Pobudnik predlaga, da ustavno sodišče odpravi diskriminacijo med pravnimi subjekti in da razveljavi določbo 73. člena ZDen, zakon pa novelira tako, da bodo zavezanci upravičeni do odškodnine.

Pobudnica Frančiška Skok izpodbija četrti odstavek 16. člena ZDen, ki določa, da se lahko vrača premoženje pravnih oseb v mešani lastnini le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Po njenih navedbah 2. člen ZDen določa, da pomeni denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, denacionalizacija pa naj bi se izvedla s poplačilom odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, če vrnitev premoženja v naravi ne bi bila mogoča. Po četrtem odstavku 16. člena pa naj bi bila upravičencem do denacionalizacije pravica do vrnitve premoženja onemogočena, čeprav bi se le-to v naravi lahko vrnilo. Z nacionalizacijo je prešlo premoženje v družbeno lastnino, z ustanovitvijo mešanega podjetja se ni narava tega premoženja v ničemer spremenila, meni pobudnica. Zakon bi po njenem stališču lahko omejil pravico do vračanja premoženja v obsegu družbene lastnine, ne more pa omejiti oblike. Pobudnica zatrjuje, da je citirana določba zakona v nasprotju s 14. členom ustave, ki vsem pravnim subjektom zagotavlja enakost pred zakonom.

Pobudnik Josip Olup zatrjuje, da je četrti odstavek 16. člena neusklajen z drugimi predpisi o lastninskem preoblikovanju. Navaja, da mu je bil z delno odločbo vrnjen del hiše, ki ima stanovanjski status, medtem ko je bil v postopku denacionalizacije del stavbe, ki ima status poslovnega lokala, izločen, ker je prešel v času po objavi osnutka ZDen v mešano podjetje. S tem naj bi bil upravičenec postavljen v neenakopraven položaj in naj bi mu bilo onemogočeno uveljavljanje pravice tudi po prvem in drugem odstavku 88. člena ZDen. Pripominja, da mu je zaradi dela stavbe, ki mu ni bil vrnjen, za kar je ovira izpodbijana določba, onemogočeno gospodarno izkoriščanje in vzdrževanje objekta. V takem stanju naj bi mu zakon kot denacionalizacijskemu upravičencu naložil velike obveznosti, zavezancu pa dajal koristi, s čimer naj bi ga spravil v neenakopraven položaj z zavezancem. Izpodbijana določba ZDen naj bi torej bila v nasprotju s 33. členom ustave in s 1. členom protokola iz leta 1952 h konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950.

Četrti odstavek 16. člena varuje zasebno lastnino v okviru mešanega podjetja, s tem pa je po pobudnikovih trditvah prizadel pravico do denacionalizacije in osebno lastnino denacionalizacijskih upravičencev. Zakonodajalec naj bi preveč posplošeno in preveč samovoljno izoblikoval rešitev na podlagi tehtanja dveh pravnih interesov pri varovanju lastnine. Zakonodajalec bi po mnenju pobudnika moral upoštevati sorazmernost pravic obeh subjektov. Tako bi lahko določil kvečjemu, da se ne vračajo v naravi stvari iz premoženja tistih mešanih firm, v katerih je večinski kapital zaseben. V primerih, ko pa je zasebni kapital v podjetju le nekajodstoten, bi moral kot močnejši in ustavno varovani interes prevladati interes denacionalizacijskih upravičencev, meni pobudnik.