Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 17. člena zakona o denacionalizaciji ni v neskladju z ustavo, o ugotovitvi, da je tretji odstavek tega člena v neskladju z ustavo in o določitvi roka za odpravo ugotovljene neskladnosti z ustavo

2910. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 17. člena zakona o denacionalizaciji ni v neskladju z ustavo, o ugotovitvi, da je tretji odstavek tega člena v neskladju z ustavo in o določitvi roka za odpravo ugotovljene neskladnosti z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Metke Belec in Majde Rumpret iz Ljubljane, ki ju zatopa Hinko Jenull, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 15. julija 1999

Drugi odstavek 17. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98 in 76/98 – odl. US) ni v neskladju z ustavo.

Tretji odstavek 17. člena istega zakona je v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe.

Državni zbor mora neskladnost iz prejšnje točke odpraviti najkasneje v enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobudnici izpodbijata določbi drugega in tretjega odstavka 17. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ker naj bi ti določbi onemogočali vrnitev premičnin v last in posest v primerih, ko so premičnine po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine predmeti kulturne in naravne dediščine in so sestavni del zbirk javnih muzejev, galerij in drugih podobnih ustanov. Pobudnici navajata, da sta pravni naslednici upravičenke do denacionalizacije sedmih umetniških slik slikarja Ivana Groharja, katerih vrnitev zahtevata na podlagi 5. člena ZDen.

Glede na to da zakon ne predpisuje posebnega postopka za pridružitev stalni zbirki in da gre za način določitve, ki je interne narave, pobudnici menita, da gre za ureditev, ki galerijam omogoča arbitrarno odločanje o uvrstitvi umetniških del v stalno zbirko. Zato so po mnenju pobudnic lastniki umetniških del, ki jih galerija vodi kot del stalne zbirke, v neenakem položaju s tistimi, katerih podržavljena dela niso tako vodena (14. člen ustave). V zvezi s tem pobudnici navajata tudi zadevo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. "D"N 381/93, v kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Prilagata tudi sklepe okrajnega in višjega sodišča v tej zadevi ter sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi revizije. Pobudnici navajata, da ustava glede kulturne dediščine določa le obveznost varovanja in ne daje podlage za odvzem posesti lastniku (73. člen ustave). Po mnenju pobudnic izpodbijana ureditev posega v njune z ustavo zagotovljene pravice, zato naj bi bila tudi v nasprotju z 2. členom ustave. Taka ureditev naj bi pomenila tudi nesorazmeren ukrep (odvzem stvari in omejitev pravice na "golo" lastnino). Zato naj bi bili izpodbijani določbi v nasprotju s 15. in s 33. členom ustave. ustavno dopustni cilj je po mnenju pobudnic možno doseči z drugimi ukrepi, npr. z obveznostmi lastnika, da predmet varuje, da ga na zahtevo pristojnih organov izroči za razstave, v študijske namene, da kulturni spomenik ob strokovnem nadzorstvu ohranja, z določitvijo predkupne pravice, s prepovedjo izvoza itd.

Pobudnici navajata, da je odločitev o (ne)ustavnosti izpodbijanih določb odločilnega pomena za končni izid denacionalizacijskega postopka, ker naj bi bilo od te odločitve odvisno, ali bodo podržavljene slike vrnjene v last in posest ali pa bo na njih vzpostavljena le lastninska pravica. Pobudnici predlagata tudi zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb ZDen, ker bi morebitna ugotovitev neustavnosti izpodbijanih določb terjala nove pravne postopke v primerih, v katerih bi bile umetnine že vrnjene z vzpostavitvijo lastninske pravice, ne pa v last in posest. Pobudnici menita, da bi v tem primeru država morala urediti vse potrebno za vodenje teh dodatnih postopkov, upravičencem bi nastajali dodatni stroški v zvezi s postopki denacionalizacije, galerijam pa stroški za vzdrževanje premičnin.

Ustavno sodišče je s sklepom z dne 26. 11. 1998 pobudo sprejelo in do končne odločitve ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje izpodbijanih določb in določbo prvega odstavka 17. člena ZDen, kolikor se nanaša na premičnine iz drugega odstavka tega člena.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada pa meni, da pobuda ni utemeljena. V "mnenju" z dne 28. 1. 1999 navaja, da način in izvedbo postopka za razglasitev kulturno- zgodovinskih spomenikov, med katerimi so tudi premičnine, določa poseben zakon, in sicer zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 ter Uradni list RS, št. 8/90, 26/92, 75/94 in 29/95 – v nadaljevanju: ZNKD). Ta predpis ureja poseben režim varstva, posamezne omejitve in prepovedi z namenom ohranjanja kulturne, zgodovinske in estetske vrednosti tovrstnih umetniških predmetov posebne vrednosti. Z določitvijo posebnih pogojev in s postopki za razvrščanje nepremičnin, premičnin, območij in posameznih delov narave naj bi bil izražen poseben družbeni interes.