TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 479/2002 z dne 26. 6. 2003 se ne sprejme.

Pritožničina navedba o tem, kakšna naj bi bila praksa Višjega sodišča, ne more biti relevantna. Očitek o odstopu od sodne prakse je mogoče utemeljiti le v primeru, ko izpodbijana sodba odstopa od prakse sodišč višje ali vsaj iste stopnje. V obravnavani zadevi pa se izpodbija sodba Vrhovnega sodišča. Pritožnica torej v bistvu ne nasprotuje temu, da je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru uporabilo pojem adekvatne vzročnosti (ter pomožno tudi pojem ratio legis vzročnosti), pač pa stališčem Vrhovnega sodišča o tem, do kakšnega rezultata v obravnavanem primeru pripelje uporaba teh kriterijev. Glede tega pa pritožnica ni izkazala, da bi v primerih, kakršen je njen, Vrhovno sodišče redno odločalo drugače, zato ne gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).