TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Po prenehanju zakonske skupnosti se stvarnopravno razmerje le z
enostranskim ravnanjem enega od bivših zakoncev ne more spremeniti.
Za sredstva, ki jih po prenehanju zakonske skupnosti vloži eden od
bivših zakoncev brez soglasja drugega v nerazdeljeno skupno
premoženje, ima tak zakonec le obligacijskopravni zahtevek, ne more
pa zahtevati višjega deleža na skupnem premoženju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg skupnega premičnega in
nepremičnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki pridobili v času
15 let trajajoče zakonske zveze. Nadalje je sodišče prve stopnje
ugotovilo, da znaša delež tožeče stranke na ugotovljenem skupnem
premoženju 1/2.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot
neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena
stranka pravočasno in dovoljeno revizijo. V njej je med ostalim tudi
zatrjevala, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili
materialno pravo, ker toženi stranki zaradi njenih vlaganj v skupno
nepremično premoženje po razvezi zakonske zveze, nista priznali
višjega solastninskega deleža.
Revizijsko sodišče je revizijo tožene stranke zavrnilo kot
neutemeljeno in je v svojih razlogih med ostalim tudi navedlo:
Sodišči prve in druge stopnje nista kršili materialnega prava, ko
zaradi toženčevih vlaganj v vikend po razvezi zakonske zveze nista
priznali tožencu višjega solastninskega deleža. Za toženčevo
stališče, da je zaradi vlaganj po razvezi zakonske zveze upravičen do
višjega solastninskega deleža, ni podlage niti v določbah ZZZDR, ki
urejajo premoženjska razmerja med zakonci (51. - 62. člen), niti v
zakonu o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ,
št. 6/80), ki ureja lastninska razmerja in pridobitev lastnine.
Pravdni stranki sta kot bivša zakonca že po samem zakonu (ZZZDR)
skupna lastnika vsega tistega premoženja, ki je bilo pridobljeno z
njunim delom v času trajanja zakonske zveze. Ker je skupno premoženje
le tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom v zakonski skupnosti,
postaneta zakonca skupna lastnika samo na ta način in le glede
premoženja pridobljenega v času trajanja zakonske skupnosti. Samo
glede tega premoženja nastane med njima stvarnopravno razmerje. To
razmerje se po prenehanju zakonske skupnosti le z enostranskim
ravnanjem enega od bivših zakoncev in brez soglasja drugega zakonca
ne more spremeniti. Za sredstva, ki jih vloži po prenehanju zakonske
skupnosti eden od bivših zakoncev brez soglasja drugega bivšega
zakonca v nerazdeljeno skupno premoženje, ima tak zakonec le
obligacijskopravni zahtevek, ne more pa zahtevati višjega deleža na
skupnem premoženju. Zahteva lahko le povrnitev vloženih sredstev v
sorazmerju z ugotovljenim deležem drugega zakonca na skupnem
premoženju. Tako kot imajo solastniki po 15. členu zakona o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80) pravico
skupno stvar samo upravljati, sme tudi zakonec po prenehanju zakonske
skupnosti nerazdeljeno skupno premoženje le upravljati. Vanj sme
sicer tudi vlagati, vendar le toliko, kolikor zahteva redna uprava
skupnega premoženja. Ne more pa brez soglasja drugega bivšega
zakonca, ki ima tudi svoj del na skupnem premoženju, po prenehanju
zakonske skupnosti in pred razdelitvijo skupnega premoženja, na njem
opravljati večjih popravil in vanj vlagati sredstva, ki presegajo
redno upravo in potem zaradi teh vlaganj uveljavljati večji delež na
skupnem premoženju. Niti določbe ZZZDR, niti določbe zakona o
temeljnih lastninskopravnih razmerjih takega zahtevka ne priznavajo.
Tožena stranka ni trdila niti dokazala, da bi po prenehanju zakonske
skupnosti dograjevala vikend s soglasjem tožeče stranke. Zato lahko v
primeru, če je po prenehanju zakonske skupnosti v vikend kaj vlagala
in to presega redno upravo skupnega premoženja, zahteva od tožeče
stranke le povračilo vloženih sredstev, nima pa zaradi teh vlaganj
pravice do večjega deleža na skupnem premoženju, kar sta tudi
pravilno ugotovili in odločili sodišči prve in druge stopnje.