TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

V Pragi je 3. septembra 2026 potekal Vrh držav Srednje in Vzhodne Evrope o umetni inteligenci (CEE AI Summit), ki je združil več kot 250 udeležencev, med njimi predstavnike oblikovalcev politik, raziskovalne skupnosti in gospodarstva. Namen vrha je bil okrepiti regionalno sodelovanje na področju digitalnih politik, inovacij in umetne inteligence (UI) ter se posvetiti enemu ključnih izzivov regije – kako bolje izkoristiti njen obsežni tehnični in strokovni potencial ter s tem povečati uspešnost in konkurenčnost Srednje in Vzhodne Evrope pri razvoju UI, zlasti pa ustvariti ugodnejše okolje za ustanavljanje in rast konkurenčnih podjetij na tem področju. Na vrhu, ki je potekal pod pokroviteljstvom češkega Ministrstva za industrijo in trgovino, so sodelovali predstavniki Češke, Slovaške, Poljske, Madžarske, Litve, Latvije, Romunije, Hrvaške in Slovenije. Slovenijo je zastopal minister za izobraževanje, znanost in mladino dr. Borut Rončević. Eden osrednjih rezultatov vrha je bilo sprejetje tako imenovane Praške deklaracije o umetni inteligenci, katere glavni cilj je okrepiti sodelovanje držav Srednje in Vzhodne Evrope na področju UI.

2. Pravna narava in politični pomen deklaracije

Države podpisnice Praške deklaracije[1] poudarjajo, da bo UI v tem desetletju pomembno preoblikovala gospodarstvo, družbo in delovanje držav. Čeprav deklaracija izrazito poudarja pomen tehnološkega razvoja in potencial Evrope za vodilno vlogo na področju UI, že v preambuli jasno opredeljuje vrednostni okvir teh prizadevanj. Razvoj konkurenčne, inovativne in tehnološko napredne Evrope mora temeljiti na evropskih vrednotah, spoštovanju človekovih pravic in etični obravnavi UI. Krepitev tehnoloških zmogljivosti mora zato spremljati odgovorno obvladovanje tveganj z ustreznimi varovali in jasno opredeljeno človeško odgovornostjo.[2]

Deklaracija je političen in pravno nezavezujoč dokument.[3] Izrecno določa, da ne ustvarja pravnih obveznosti, ne ustanavlja novih institucij in ne predvideva novih proračunskih postavk. Sodelovanje je prostovoljno ter poteka v okviru pristojnosti in razpoložljivih sredstev sodelujočih držav.[4] Pri tem je treba poudariti, da vse države podpisnice kot članice EU zavezuje Akt o umetni inteligenci (Akt o UI),[5] deklaracija pa v njihove sedanje pravne obveznosti ne posega. Uresničevanje njenih političnih usmeritev bo odvisno od nadaljnjih odločitev držav in izvedbe konkretnih skupnih projektov.

Politični pomen deklaracije se kaže predvsem v prizadevanju za tesnejše usklajevanje stališč o evropskih politikah na področju UI. Države predvidevajo zgodnje medsebojno posvetovanje in iskanje skupnih stališč pred razpravami v Evropskem svetu, Svetu EU in Evropskem odboru za umetno inteligenco. Temu bi lahko bila namenjena neformalna mreža ministrskih in strokovnih kontaktnih točk, ki bi dopolnjevala že vzpostavljene postopke, ne da bi posegala v samostojnost držav pri oblikovanju nacionalnih stališč.[6] Ker deklaracija povezuje devet držav članic EU,[7] bi njihovo usklajeno nastopanje lahko povečalo težo skupnih predlogov in okrepilo njihov vpliv na oblikovanje evropskih odločitev. Zgodnje usklajevanje bi jim omogočilo, da skupne interese jasneje opredelijo in jih učinkoviteje zastopajo v pogajanjih z drugimi državami članicami ter institucijami EU.

3. Osrednja področja sodelovanja

Deklaracija pomembno vlogo pripisuje javni upravi, ki naj bi bila zgled odgovorne in varne rabe UI.[8] To vlogo bi lahko uresničevala tudi z vključevanjem zahtev glede varstva temeljnih pravic v javna naročila za sisteme UI, na primer glede preglednosti njihovega delovanja, zagotavljanja človeškega nadzora in preprečevanja diskriminacije.[9] Države naj bi sodelovale zlasti na štirih prednostnih področjih: pri izobraževanju in razvoju spretnosti, uvajanju UI v javno upravo, zdravstvu in industriji. Poudarek je na izmenjavi preizkušenih rešitev, orodij za javno naročanje in vrednotenje, programov usposabljanja ter strokovnega znanja.[10]

Posebej je omenjena pismenost na področju UI skupaj z usposabljanjem učiteljev, spodbujanjem odgovorne rabe UI v izobraževalnem procesu ter vrednotenjem njenega vpliva na poučevanje in učenje.[11] Ta usmeritev se navezuje tudi na Akt o UI, ki ureja pismenost na področju UI,[12] pri čemer deklaracija poudarja njen širši družbeni pomen za odgovorno rabo tehnologije. Sodelovanje naj bi zajemalo tudi omogočanje dostopa do raziskovalnih zmogljivosti in programov usposabljanja v drugih sodelujočih državah ter skupna prizadevanja za privabljanje in ohranjanje strokovnjakov v regiji.[13]

Drugi sklop sodelovanja obsega računsko infrastrukturo, modele in podatke. Države podpirajo povezovanje tovarn in gigatovarn UI, interoperabilnost infrastrukture ter lažji dostop raziskovalcev in podjetij do računskih zmogljivosti.[14] Deklaracija predvideva tudi sodelovanje pri razvoju modelov za manj razširjene jezike in zagotavljanju kakovostnih podatkovnih zbirk ob spoštovanju pravil o varstvu osebnih podatkov.[15] Med mogočimi oblikami sodelovanja so navedeni še čezmejni regulativni peskovniki za UI,[16] skupni pilotni projekti, usklajeno javno naročanje ter skupne zmogljivosti za testiranje in vrednotenje rešitev UI.[17]

Deklaracija pa ne spodbuja le razvoja in rabe UI, ampak opozarja tudi na varnostna tveganja,[18] ki jih ta prinaša. Zato poudarja sodelovanje pri krepitvi kibernetske varnosti, zagotavljanju odpornosti kritične infrastrukture ter odkrivanju in omejevanju zlonamerne rabe UI, vključno z manipuliranjem z informacijami.[19] Tehnološki napredek tako povezuje z ustreznimi varovali in jasno opredelitvijo odgovornosti ljudi za razvoj in rabo sistemov UI.

4. Poenostavitev regulativnih zahtev brez zmanjševanja varstva temeljnih pravic

Deklaracija kljub sprejetju Akta o UI poudarja nujnost skladnega regulativnega okvira EU, ki zagotavlja pravno varnost in spodbuja inovacije.[20] To je mogoče razumeti kot opozorilo, da sprejetje Akta o UI samo po sebi še ne zagotavlja pregledne in učinkovite ureditve tega področja. Pomembni ostajajo njegovo razmerje do drugih predpisov, usklajeno izvajanje ter jasnost in uporabnost pravil za naslovnike.

Države zato podpirajo zmanjševanje regulativnih in upravnih bremen ter odpravljanje podvajanja obveznosti, to pa so tudi cilji digitalnega omnibusa, s katerim se deklaracija izrecno strinja.[21] Hkrati poudarjajo pomen ohranjanja visoke ravni varstva temeljnih pravic, osebnih podatkov in varnosti.[22] Prav pri tem se postavlja osrednje vprašanje, kako zagotoviti, da poenostavljanje pravil ne oslabi varstva, na katerem deklaracija že v preambuli utemeljuje evropski tehnološki razvoj.

Jasnejše obveznosti, manj podvajanja dokumentacije in bolj usklajeni postopki lahko koristijo razvijalcem in nadzornim organom. Vendar je treba vsak ukrep presojati tudi glede na njegov vpliv na prepoznavanje tveganj, izvajanje nadzora in možnosti posameznikov za uveljavljanje pravic. Pri rabi UI v javni upravi in zdravstvu je zato posebej pomembno, da je jasno določeno, kdo je odgovoren za njeno rabo, ter da je zagotovljen učinkovit človeški nadzor. Deklaracija pomen človeške odgovornosti in ustreznega nadzora izrecno poudarja, zlasti pri rabi s pomembnimi posledicami za posameznike, družbo ali varnost.[23]

K usklajenosti evropske ureditve naj bi države prispevale tudi z izogibanjem neupravičenim dodatnim nacionalnim zahtevam.[24] To je posebej pomembno zaradi čezmejne narave razvoja, zagotavljanja in rabe sistemov UI, saj bi različne nacionalne zahteve lahko otežile njihovo rabo v več državah članicah ter povzročile pravno razdrobljenost. Hkrati deklaracija ne izključuje vseh nacionalnih ukrepov, temveč izrecno govori o neupravičenih dodatnih zahtevah.

5. Krepitev evropskih zmogljivosti in tehnološke suverenosti

Deklaracija poudarja, da je vodilna vloga Evrope na področju UI odvisna od njene sposobnosti razvijanja tehnologij, njihovega uvajanja in širjenja njihove rabe. Zato spodbuja krepitev lastnih zmogljivosti ter zmanjševanje strateške odvisnosti.[25] S tem postavlja tudi vprašanje, kako zmanjšati odvisnost od tujih, zlasti ameriških, tehnoloških ponudnikov in kako okrepiti evropsko sposobnost samostojnega razvoja in rabe UI.[26]

Obenem deklaracija podpira dostop do najboljših globalno razpoložljivih tehnologij, znanja, infrastrukture in naložb.[27] Tehnološko suverenost je zato mogoče razumeti kot sposobnost izbire, samostojnega razvoja in obvladovanja odvisnosti ob nadaljnjem mednarodnem sodelovanju. Skupna infrastruktura, interoperabilnost ter razvoj modelov za manj razširjene jezike lahko k temu prispevajo tako, da državam in uporabnikom omogočijo večji vpliv na razvoj rešitev UI in njihovo prilagajanje lastnim potrebam.

6. Pomen za Slovenijo in možnost skupnega regulativnega peskovnika

Za Slovenijo deklaracija odpira možnosti povezovanja nacionalnih pobud z regionalnimi partnerji. Med njimi so povezovanje slovenske tovarne UI SLAIF[28] s sorodnimi pobudami v regiji, izmenjava izkušenj pri rabi UI v javni upravi ter razvoj jezikovnih virov in modelov za slovenščino. SLAIF povezuje slovenske raziskovalne in infrastrukturne zmogljivosti in med prednostna področja vključuje tudi jezikovne tehnologije v digitalnih storitvah.[29] Regionalno sodelovanje bi lahko te dejavnosti dopolnilo s skupnimi projekti in širšim dostopom do strokovnega znanja.

Pomembno vlogo pri takšnem povezovanju bi lahko imel tudi slovenski Kompetenčni center za umetno inteligenco (KCUI), ki podjetjem in javnemu sektorju zagotavlja izobraževanje, svetovanje ter podporo pri uvajanju in odgovorni rabi UI.[30] Sodelovanje s sorodnimi organizacijami v regiji bi lahko slovenskim podjetjem olajšalo dostop do strokovnjakov, preizkušenih rešitev in partnerjev za skupne projekte. Tako bi se usmeritve deklaracije lahko uresničevale tudi z neposredno podporo podjetjem pri razvoju njihovih znanj in pri rabi UI.

Posebno priložnost pomeni možnost skupnega regulativnega peskovnika za UI[31] zainteresiranih držav podpisnic. Deklaracija izrecno omenja pripravljenost raziskati čezmejne peskovnike,[32] možnost njihove skupne vzpostavitve s pristojnimi organi drugih držav članic pa predvideva tudi 57. člen Akta o UI.[33] Takšen projekt bi bil konkreten način uresničevanja deklaracije, saj bi povezal strokovne in nadzorne zmogljivosti ter omogočil skupno testiranje rešitev, namenjenih rabi v več državah članicah.

Takšno usmeritev podpira tudi digitalni omnibus za Akt o UI. Njegova uvodna izjava 23 izrecno poudarja nadaljnjo krepitev sodelovanja pri regulativnih peskovnikih za UI na ravni EU, spremembe 57. in 58. člena pa dodatno urejajo usklajevanje pristojnih organov ter sodelovanje na nacionalni ravni in ravni EU.[34] Za delovanje skupnega peskovnika za UI bi bilo treba jasno določiti pristojnosti sodelujočih organov, pravila izmenjave informacij, varovanje zaupnih in osebnih podatkov ter način upoštevanja rezultatov testiranja v nadaljnjih postopkih.[35] S tem bi lahko skupni regulativni peskovnik za UI prispeval k podpori inovacijam, pridobivanju izkušenj pristojnih organov in bolj usklajenemu izvajanju pravil ob zagotavljanju varstva temeljnih pravic.

7. Sklep

Praška deklaracija je pomembna že zato, ker je devetim državam članicam EU uspelo oblikovati skupne usmeritve za sodelovanje na področju UI. Njena dodana vrednost je v povezovanju prizadevanj za večjo konkurenčnost in močnejše tehnološke zmogljivosti z evropskimi vrednotami, varstvom temeljnih pravic in odgovorno rabo UI. Njen dejanski pomen pa bo odvisen od tega, kako bodo države te usmeritve uresničevale v praksi.

Posebej pomembno bo spremljati njihovo nadaljnje delovanje na ravni EU: ali bodo pred evropskimi razpravami dejansko usklajevale stališča, oblikovale skupne predloge in jih tudi skupaj zastopale. Usklajeno nastopanje devetih držav članic bi lahko okrepilo njihov vpliv na evropsko politiko, ki se nanaša na UI, in prispevalo k jasnejšemu zastopanju skupnih regionalnih interesov.

Deklaracija predvideva vsakoletna srečanja in poročanje o napredku, ne določa pa podrobnega izvedbenega načrta ali posebnih finančnih zavez.[36] Slovenija je izrazila tudi pripravljenost, da gosti enega od prihodnjih vrhov.[37] Za uresničevanje deklaracije bi bilo zato smiselno določiti prednostne projekte, odgovorne akterje in merila uspešnosti. Skupni jezikovni modeli, boljši dostop do infrastrukture, sodelovanje podpornih organizacij in skupni regulativni peskovnik so primeri dejavnosti, s katerimi bi države lahko politično podporo sodelovanju prenesle v konkretne koristi za podjetja, javne institucije in posameznike.

Opombe:

[1] Prague Declaration on Artificial Intelligence: Advancing cooperation in Central and Eastern Europe, Praga, 3. september 2026 (v nadaljevanju: Praška deklaracija).

[2] Praška deklaracija, preambula, zlasti odstavki, ki se začnejo z »SHARING«, »CONVINCED that within this decade« in »RECOGNISING«, str. 1.

[3] Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino: Konferenca o sodelovanju na področju umetne inteligence v državah Srednje in Vzhodne Evrope, v: GOV.SI, 3. september 2026; Praška deklaracija, razdelek 5, tretji odstavek, str. 4.

[4] Praška deklaracija, razdelek 5, tretji odstavek, str. 4.

[5] Uredba (EU) 2024/1689 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci in spremembi uredb (ES) št. 300/2008, (EU) št. 167/2013, (EU) št. 168/2013, (EU) 2018/858, (EU) 2018/1139 in (EU) 2019/2144 ter direktiv 2014/90/EU, (EU) 2016/797 in (EU) 2020/1828 (Akt o umetni inteligenci) (UL L 2024/1689 z dne 12. julija 2024); Uredba (EU) 2026/1744 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. julija 2026 o spremembi uredb (EU) 2024/1689, (EU) 2018/1139 in (EU) 2023/1230 glede poenostavitve izvajanja harmoniziranih pravil o umetni inteligenci (zbirni sveženj za digitalno področje v zvezi z UI) (UL L 2026/1744 z dne 24. julija 2026); glede razlage Akta o UI glej: Ceyhun Necati Pehlivan, Nikolaus Forgó in Peggy Valcke (ur.): The EU Artificial Intelligence (AI) Act: A Commentary, Wolters Kluwer, Alphen aan den Rijn, 2024 in Gianclaudio Malgieri, Gloria González Fuster, Alessandro Mantelero in Gabriela Zanfir-Fortuna (ur.): The EU Artificial Intelligence Act: A Thematic Commentary, Hart Publishing, Oxford, 2026.

[6] Praška deklaracija, razdelek 3, prvi in drugi odstavek, str. 3.

[7] Ministrstvo za industrijo in trgovino Češke republike, Oddelek za komuniciranje: The states of Europe are joining forces in the field of artificial intelligence, 3. september 2026.

[8] Praška deklaracija, razdelek 1, prvi odstavek, str. 2.

[9] Za primerljive vsebinske zahteve glede upravljanja podatkov in preprečevanja pristranskosti, preglednosti ter človeškega nadzora pri visokotveganih sistemih UI glej zlasti 10., 13. in 14. člen Akta o UI.

[10] Praška deklaracija, razdelek 1, tretji odstavek, str. 2.

[11] Praška deklaracija, razdelek 1, drugi odstavek, str. 2.

[12] Akt o UI, 4. člen.

[13] Praška deklaracija, razdelek 1, peti odstavek, str. 2; o razpravah na vrhu glede zadrževanja strokovnjakov s tehničnimi znanji v regiji glej tudi: Teodora Atanasova: 9 CEE Governments Sign a Declaration on AI, v: The Recursive, 4. september 2026.

[14] Praška deklaracija, razdelek 2, prvi, drugi in četrti odstavek, str. 2–3; o povezovanju tovarn in načrtovanih gigatovarn UI glej tudi PragueDaily: CEE AI Summit in Prague: Nine European Countries Agree Closer Cooperation on Artificial Intelligence, v: Prague Daily News, 4. september 2026, razdelek »AI Factories and Gigafactories to Be Connected«.

[15] Praška deklaracija, razdelek 2, drugi odstavek, str. 2.

[16] Vasilka Sancin in Lovro Bobnar: Pomen in vloga regulativnih peskovnikov za umetno inteligenco, v: Pravni letopis, 2025, str. 177–178; splošno o peskovnikih glej tudi: Maruša Tekavčič Veber in Lovro Bobnar: From Legal Framework to Implementation: Open Questions Surrounding Regulatory Sandboxes for Artificial Intelligence, v: Journal of Artificial Intelligence for Sustainable Development, let. 2, št. 1/2026, str. 1–6.

[17] Praška deklaracija, razdelek 2, tretji odstavek, str. 3.

[18] Glede tveganj, ki jih prinaša UI, glej npr.: Vasilka Sancin: Agora: Selected Aspects of Intersections Among Artificial Intelligence, Law, and the Right to Life, v: Ljubljana Law Review, let. 84, št. 1/2024, str. 159–166.

[19] Praška deklaracija, razdelek 5, prvi odstavek, str. 4; glede mehanizmov varstva in človeške odgovornosti tudi preambula, odstavek, ki se začne z »RECOGNISING«, str. 1.

[20] Praška deklaracija, preambula, zadnji odstavek, str. 1, ter razdelek 4, prvi in drugi odstavek, str. 3.

[21] Praška deklaracija, razdelek 4, prvi odstavek, str. 3; za poenostavitve Akta o UI glej Uredbo (EU) 2026/1744, navedeno v opombi 5, zlasti uvodne izjave 17, 21 in 22.

[22] Praška deklaracija, razdelek 4, prvi odstavek, str. 3.

[23] Praška deklaracija, razdelek 4, sedmi odstavek, str. 4.

[24] Praška deklaracija, razdelek 4, drugi in tretji odstavek, str. 3.

[25] Praška deklaracija, preambula, odstavka, ki se začneta z »CONVINCED that AI presents« in »COMMITTED«, str. 1, ter razdelek 4, četrti odstavek, str. 3.

[26] O koncentraciji razvoja modelov UI in računske infrastrukture v ZDA ter pomenu lastnih zmogljivosti držav za razvoj, ocenjevanje in upravljanje UI glej tudi Lovro Bobnar: Umetna inteligenca kot globalno vprašanje, v: TFL Glasnik, št. 20/2026, 1. september 2026.

[27] Praška deklaracija, preambula, odstavek, ki se začne z »BELIEVING«, str. 1, ter razdelek 4, peti in šesti odstavek, str. 4; glede infrastrukturnega sodelovanja in jezikovnih modelov glej tudi razdelek 2, str. 2–3.

[28] Slovenian AI Factory (SLAIF): SLAIF — Slovenian AI Factory.

[29] Prav tam.

[30] Kompetenčni center za umetno inteligenco Slovenije (KCUI): Kaj je KCUI.

[31] Podrobneje glej npr.: Vasilka Sancin, Lovro Bobnar, Aleksander Sadikov in Vida Groznik: Pravni okvir regulativnih peskovnikov za umetno inteligenco: Izvedbeni akt Evropske komisije za implementacijo Akta o umetni inteligenci, v: Javna uprava, let. 61, št. 3–4/2025, str. 20–22.

[32] Praška deklaracija, razdelek 2, tretji odstavek, str. 3.

[33] Akt o UI, prvi in drugi odstavek 57. člena; za besedilo prvega odstavka po spremembi glej tudi Uredbo (EU) 2026/1744, 1. člen, 22. točko, podtočko (a).

[34] Uredba (EU) 2026/1744, navedena v opombi 5, uvodna izjava 23 ter 1. člen, 22. točka, zlasti podtočka (g), in 23. točka.

[35] Primerjaj Akt o UI, 57. člen, zlasti sedmi, osmi, deseti in štirinajsti odstavek, 58. in 78. člen.

[36] Praška deklaracija, razdelek 5, drugi odstavek, str. 4.

[37] Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino, nav. delo.