1. Če delavec samo na podlagi delovne dobe, za katero je plačeval prispevke po predpisih ene države pogodbenice, ne izpolnjuje pogojev, ki jih za uveljavitev pravice do dajatev v času brezposelnosti predvidevajo pravni predpisi te države, pristojni nosilec v potrebni meri upošteva ustrezno delovno dobo, dopolnjeno po pravnih predpisih druge države pogodbenice.
2. Prejšnji odstavek se uporabi pod pogojem, da so za delavca nazadnje veljali pravni predpisi, na podlagi katerih uveljavlja pravico do dajatev.
3. Pri določanju trajanja plačevanja dajatev za brezposelnost, ki se izplačujejo na podlagi pravnih predpisov ene države pogodbenice, se upošteva obdobje, v katerem so bile v preteklih dvanajstih mesecih pred predložitvijo zahtevka izplačane istovrstne dajatve na podlagi pravnih predpisov druge države pogodbenice.
4. Delavec, ki za upravičenost do dajatev za brezposelnost izpolnjuje pogoje, določene s pravnimi predpisi ene države pogodbenice, in odide v drugo državo pogodbenico, ohrani pravico do teh dajatev ob pogojih, ki jih določajo pravni predpisi države, v kateri je bila pravica pridobljena, za dobo največ 6 mesecev, skrajšano za obdobje, ko je v omenjeni državi že prejemal iste dajatve. Dajatve, ki jih izplačuje nosilec države pogodbenice, v katero je brezposelni odšel, povrne pristojni nosilec druge države pogodbenice na način, ki ga določa administrativni sporazum iz 35. člena.