TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvodno

Kot (strokovni) urednik dveh znanstvenih (Pravnik  in Javna uprava) in ene strokovne revije (TFL Glasnik, ki ga ravnokar berete) se v zadnjem mesecu dni kljub tem možnostim nisem želel oglašati glede teme, ki me ni puščala ravnodušnega: parkirišč, ki jih civilna družba »ne da«. Navsezadnje sem kot minister v prejšnji, od medijev in civilne družbe pretežno osovraženi vladi, videl že marsikaj. In priznam, z nekaj izjemami je tokratna kampanja potekala na bistveno bolj kulturni ravni do političnih akterjev, tj. vodstva Mestne občine Ljubljana (MOL), kot tiste v t. i. Covid času. Glede tega nimam Civilni iniciativi za Ljubljano kaj očitati. Na nek način so pobrali moje simpatije zaradi zavzetosti, udarništva pri akciji zarisovanja parkirnih prostorov, improviziranih, da ne rečem gverilskih prijemov nagovarjanja ljudi za oddajo podpisa v podporo referendumu itd.. Tako da glede tega poklon. Me pa moti, kako zelo lahko je zabrisati v takem diskurzu pravo vsebino odločanja. Ponazoritvi tega, iz česa se je rodilo, in kako lahko se je pravo vsebino zakrilo oziroma v kaj se je vse skupaj izrodilo, je namenjen ta prispevek. Ki ga, ker se je zadeva z včerajšnjo sejo Mestnega sveta, umikom izpodbijanih sprememb odloka in določitvijo referendumskega dne[1] tudi zaključila (tj. vsaj prvi del), sedaj brez zadržkov objavljam, pisal pa sem ga sproti.

2. Parkirni referendum v Ljubljani: med kampanjskimi slogani in dejansko vsebino odloka

V času zbiranja podpisov za referendum o spremembah Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana[2] so pobudniki referendumskih aktivnosti javnosti predstavljali predvsem posledice, ki naj bi jih imel odlok za prebivalce Ljubljane. Mediji so poročali o opozorilih pobudnikov, da naj bi odlok omogočil širitev plačljivega parkiranja po ljubljanskih soseskah.[3] Pri tem se je pogosto ustvarjal vtis, da gre za takojšnjo in splošno uvedbo novega režima po vsej Ljubljani. S tem se je pozornost javnosti oddaljila od vprašanja, kaj je odlok dejansko določal. Zato najprej nekaj besed o resnični vsebini umaknjenega odloka.

2.1 Dejanska vsebina sprememb odloka: prednost stanovalcem

Spremembe odloka bi na novo določile ureditev parkiranja v soseskah. Razlog za želeno uvedbo nove ureditve je bil v povečanju števila avtomobilov in posledičnem pomanjkanju prostih parkirnih mest, zlasti v stanovanjskih soseskah. Hkrati so se zaradi pomanjkanja urejenih parkirnih površin vse pogosteje pojavljali primeri parkiranja na zelenicah, pločnikih in drugih površinah, ki niso namenjene parkiranju, kar je poslabševalo kakovost bivalnega okolja ter povzročalo tudi varnostne težave. Cilj sprememb je bil zato dati prednost stanovalcem sosesk, ne tistim, ki opravljajo tranzit (npr. z zamenjavo vozila) in obiskovalcem.

Najvišje dovoljeno število parkirnih dovolilnic bi ostalo enako kot doslej in bi znašalo tri dovolilnice na stanovanjsko enoto. Spremenjena ureditev bi določala, da se najprej izda dovolilnica za prvo vozilo posameznega gospodinjstva. Dovolilnici za drugo in tretje vozilo bi se lahko izdali le, če b bila po izdaji prvih dovolilnic v soseski še na voljo prosta parkirna mesta. Za dodatni dovolilnici bi se vodil interes oziroma čakalna vrsta.

Do dovolilnice bi bili upravičeni stanovalci večstanovanjskih objektov v soseskah, ki imajo stalno ali začasno prebivališče ter so lastniki osebnega vozila oziroma uporabniki službenega vozila ali vozila na podlagi pogodbe o poslovnem najemu. Pogoj za prvo dovolilnico bi bil tudi, da oseba ni pridobila parkirnega mesta po ZVEtL in ni lastnik garaže ali parkirnega mesta na območju soseske. Ta omejitev za drugo in tretjo dovolilnico ne bi veljala. Tudi to je preprosto pravično: če imaš ugodnejši položaj zaradi imetništva alternative, ne moreš in ni prav, da si v boljšem položaju napram tistim, ki te alternative nimajo. Očitek je sicer bil, da pravica po Zakonu o vrednotenju etažne lastnne (ZVEtL) ne pomeni, da parkirišče tudi dejansko imaš (ker je mest na funkcionalnem zemljišču večstanovanjske stavbe praviloma manj kot vozil stanovalcev te stavbe), a bi morali ravno ti, ki to očitajo, najbolje razumeti, da neke omejitve morajo biti: da na omejen prostor neomejeno vozil pač ne moremo spraviti …

Še vedno trdim, da bi bila takšna ureditev pravičnejša, saj bi v prvem krogu omogočala pridobitev dovolilnice vsem stanovalcem soseske in vsakemu gospodinjstvu zagotavljala možnost parkiranja vsaj enega vozila.

Očitek je bil tudi dodaten zaslužek oziroma služenje občine z želeno spremembo odloka. Kar je čisto zavajanje: višina letnih dovolilnic bi se spremenila le pri tretji dovolilnici. Cena prve dovolilnice tako po umiku odloka ostaja 60 evrov, druge 120 evrov, tretje pa se sedaj pač ne zviša s sedanjih 180 na spremenjenih 240 evrov. Namen spremembe je vsekakor bil spodbujanje trajnostnih oblik mobilnosti, zmanjševanje odvisnosti od osebnih avtomobilov in usmerjanje gospodinjstev k premišljeni uporabi vozil – kar bi nedvomno moralo biti nekaj, kar bi po naravi stvari podprli vsaj dve politični stranki na levem polu, pa sta vseeno pozivali k referendumu. Hkrati pa, zgolj v razmislek, težko vzdrži trditev, da je povišanje za 60 evrov letno za tretje vozilo za nekoga, ki ima tri vozila, pretirano obremenjujoče ali, na drugi strani, za občino pogojeno z interesom po »zaslužku«. Očitno je namen »pedagoški« in načelno simboličen.

Umaknjene spremembe odloka bi med drugim znižale nočno parkirnino v javnih garažnih hišah 4 na 2 evra, jo izenačile z drugimi parkirišči v upravljanju MOL ter omogočile parkiranje manjših dostavnih vozil na javnih parkirnih površinah, hkrati pa omejile dolgotrajno parkiranje avtodomov; zaradi umika sprememb vse to ostaja nespremenjeno.

2.3 Cilj posvečuje sredstva – ali pač?

2.3.1 »Jemljejo nam parkirišča«

O katerih parkiriščih je tu govora? Pobudniki praviloma niso jasno pojasnjevali, na katera parkirna mesta se njihove trditve nanašajo. V javnosti se je zato ustvarjal vtis, da spremembe posegajo v vsa parkirišča v soseskah, čeprav se je ureditev nanašala na javne parkirne površine, zlasti parkirna mesta ob občinskih cestah in drugih javnih površinah v lasti oziroma upravljanju MOL.

Ta slogan je tako ustvarjal vtis, da občina ukinja obstoječa parkirna mesta. Iz vsebine umaknjenega odloka pa ni izhajalo zmanjševanje števila parkirišč, temveč določitev pravil za njihovo uporabo v soseskah, kjer primanjkuje prostih parkirnih mest. Pa da ne ostanemo na pavšalnih trditvah: v letu 2025 so parkirne kapacitete[4] v Štepanjskem naselju obsegale 1.809 na zunanjih parkiriščih, v garažah 604 parkirna mesta, nelegalno parkiranih vozil (na neoznačenih mestih) pa je bilo 308. V letu 2026 so parkirne kapacitete že povečane za 100 parkirnih mest (zunanja parkirišča, zarisana letos, na Parmski in za Lidlom), avgusta letos pa bo še za 100 parkirnih mest v garaži JSS MOL, 2.613.[5] Pridobili pa so stanovalci v času zadnjih šestih mesecev 2.300 brezplačnih dovolilnic. Torej bi sedaj to za stanovalce več kot zadoščalo. Tako da se na MOL več kot zgolj zavedamo pomanjkanja prostora in bomo še naprej preverjali možnosti dodatnih parkirnih mest na Pesarski ulici, in sicer s premikom robnikov, kolikor to ohranitev korenin dreves omogoča ipd.; še večje napore pa bomo usmerjali v še nadaljnje izboljšave javnega prevoza ter preostalih oblik trajnostne mobilnosti.

2.3.2 »Plačljivo parkiranje bodo uvedli v vse soseske v Ljubljani«

Besedilo umaknjenega odloka ni določalo avtomatične uvedbe plačljivega parkiranja v vseh soseskah. Uvajalo je pravno podlago za urejanje parkiranja v soseskah, posamezne odločitve o uvedbi režima pa bi se sprejemale ločeno, v dogovoru z občani oziroma njihovimi predstavniki (svet četrtne skupnosti, morebitne druge oblike združenje občanov). Razprava bi zajemala celotno ureditev prostora v soseski – od zelenic, igrišč, pešpoti in intervencijskih poti do vprašanja parkiranja –, ne pa zgolj uvedbe plačljivega parkiranja. Pri čemer poudarjam, da smo bili ne pozvani, temveč pozivani, da naj v Štepanjskem naselju nekaj storimo, ker da tako ne gre več naprej.

2.3.3 »Vsakemu stanovanju jemljejo dve dovolilnici«

Tudi novi (spremenjeni) odlok bi dopuščal največ tri dovolilnice. Razlika bi bila v tem, da se najprej zagotovi dovolilnica za prvo vozilo posameznega gospodinjstva, dodatni dovolilnici pa le ob prostih kapacitetah. To bi bilo neprimerno bolj pošteno in tudi socialno občutljivo, saj daje prednost stanovalcem na način, da si parkiranje za simbolično nadomestilo 60 evrov letno zagotovijo stanovalci za prvo vozilo.

2.3.4 »Gre za novo dajatev za vse prebivalce Ljubljane«

Parkirnino bi še naprej plačevali predvsem uporabniki brez dovolilnic, medtem ko bi sistem dovolilnic za stanovalce ostal osrednji element ureditve, kakor je veljalo prej in bo po umiku sprememb enako veljalo tudi še naprej. Za ponazoritev: tudi če bi se parkirnina nanašala na približno 11.000 prebivalcev, bi to ob osnovni tarifi pomenilo okvirno 660.000 evrov letnih prihodkov, kar je treba razumeti tudi v širšem kontekstu stroškov urejanja, vzdrževanja, reda in varnosti v javnem prostoru; strošek izvedbe referenduma pa je ocenjen na približno 1 milijon evrov.

3. Namesto zaključka: pravni manever, ki (lahko) razkrije prave interese

Zaključilo se je vse včeraj: pobudniki so zbrali dovolj podpisov za zahtevo za razpis referenduma. To smo pripoznali in želeli prihraniti delo ocenjeno 1.500 ljudem in strošek približno milijona evrov. Mestni svet je razpravljal, predvsem opozicija je v tem videla nek obid, a na koncu so bile spremembe odloka soglasno umaknjene. Se je pa med razpravo izvedelo, da so pobudniki že vložili zahtevo za razpis referenduma, kot edini gospodar postopka. Župan je ob tej informaciji naročil sodelavcem pripravo gradiva za še eno izredno sejo in približno ob 21:30 smo – zopet soglasno – določili datum referenduma, 12. julij. Seveda pa naš pomislek glede stroškov še vedno ostaja, zato upamo in bomo civilni iniciativi predlagali, da zahtevo za referendum umakne. Mi je ne moremo, čeprav se sprašujem, ali je referendum, čigar predmet ne obstaja (več), sploh dopusten. A to je že drugo pravno vprašanje.

Bo pa čas do 11. junija vsekakor pokazal, če je bil interes pobudnikov, podpisnikov in pomočnikov res preprečiti uveljavitev sprememb odloka o parkiranju – kar so že dosegli –, ali pa je interes nekaj povsem drugega, kar z umikom odloka ni izgubilo svojega bistva …

Opombe:

[1] O dilemi referenduma o predmetu, ki ne obstaja več, nekoliko več v zaključku prispevka.

[2] Gre za Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana, ki je bil sprejet na 30. seji Mestnega sveta MOL, 23. marca 2026 (v nadaljevanju: izpodbijani ali umaknjeni odlok).

[3] V nadaljevanju bom črpal navedbe predvsem iz naštetih medijskih prispevkov (namenoma sem se izognil objavam pobudnikov na socialnih omrežjih, ki so bile še bistveno bolj »inovativne« in – milo rečeno – poenostavljene): Gregor Gruber: »Ne želimo, da se ponovi, kar se je zgodilo v Štepanjskem naselju«, v: Svet24, 7. april 2026; T. L.: »Občina po 20 letih zanemarjanja račune za napake izstavlja Ljubljančanom«, v: Svet24, 23. april 2026; STA: Za referendum o parkirninah v Ljubljani pobudnikom manjka še 3.000 podpisov, v: N1, 25. maj 2026; M. B., STA: Neuradno: Referendum o parkiriščih bo, v: Delo.si, 28. maj 2026.

[4] IPOP: Analiza parkirišč, Poročilo o aktivnostih vključevanja javnosti. IPOP Prostorož, september 2025, str. 19.

[5] Prav tam.