TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi tako, da se napadeni sklep v točkah I in II izreka spremeni in se glasi:

Zahteva za izločitev dokazov zagovornice obdolženega B.B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožba zagovornice obdolženega B.B. se kot neutemeljena zavrne.

Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP.

Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja.

Po drugem odstavku 153. člena ZKP preiskovalni sodnik, kadar so prepisi posnetkov opravljeni po policiji, opravi preizkus, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni, po tretjem odstavku 153. člena ZKP pa lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo, kar sicer ni bilo storjeno, to pa ne pomeni, da so prepisi telefonskih pogovorov nezakoniti.

V odredbi za hišno preiskavo je preiskovalni sodnik navedel številne okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da je podana utemeljenost suma, da je B.B. storil kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, nato pa je (na strani 7 - list. št. 374) ocenil, da doslej zbrana obvestila utemeljujejo zaključek in da je zelo verjetno, da bodo ob preiskavi bivališča osumljenega, osebnega avtomobila, ki ga uporablja in pisarne - kabineta, ki jo pri svojem delu uporablja, najdeni oziroma odkriti in zaseženi predmeti, pomembni za bodoči kazenski postopek, predvsem vsa pisna korespondenca med družbami, ki jih v nadaljevanju našteva, oziroma med člani strokovne komisije ter ostalimi osebami v zvezi s tem javnim naročilom, v nadaljevanju pa opisuje dokumentacijo, predmete in listine, za katere obstaja verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi izsledeni in so pomembni za kazenski postopek. S tem je utemeljil, zakaj navedenih dokazov drugače kot s preiskavo prostorov ni mogoče izslediti, torej zakaj je hišna preiskava nujna.

Nobene podlage tudi ni za ugoditev predlogu pritožbe, da se postopek odločanja o pritožbi prekine in zahteva presoja skladnosti z Ustavo, ker naj bi bile določbe členov 220 do 224 ZKP podnormirane, saj obdolžencu ne omogočajo, da se zoper zaseg pritoži. Postopka zakonodajalec po oceni pritožbenega sodišča povsem upravičeno ni uredil tako, da bi se bilo mogoče zoper vsako procesno dejanje pritožiti, saj bi bil s tem kazenski postopek neučinkovit. Nasprotno, pravica do ugovorov in pritožb je v kazenskem postopku udejanjena smiselno. Za razlago, da je zoper zaseg, ko je jasno, da se preiskuje sum storitve kaznivega dejanja in je ta s tem povezan, osumljencu potrebno omogočiti pritožbo, ni podlage.

ZKP ne določa, da lahko hišno preiskavo predlaga le državni tožilec in nobene podlage ni za razlago, da policija takšnega predloga ne bi smela podati.

Preiskovalni sodnik je glede prisotnosti osumljenca in prič pri preiskavi elektronske naprave pravilno pojasnil, da je zakonodajalec očitno ocenil, da prisotnost preiskovanca in prič pri preiskavi elektronskih naprav ni potrebna in da je mogoče izsledke preiskave elektronskih naprav vselej naknadno preveriti z vpogledom v originalno elektronsko napravo oziroma v zavarovane podatke z elektronske naprave, pri tem pa utemeljeno opozoril, da gre za identično situacijo kot v primeru, če bi policija pregledovala zasežene listine. Te namreč le zaseže, naredi zaključke, ki jih je vselej mogoče preveriti ali ovreči s ponovnim pregledom ali z drugačno interpretacijo zaseženih listin in možnost uveljavljanja, da je bila komunikacija v resnici drugačna, kot izhaja iz preiskave, je zato obdolžencu dana.