TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-1. Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. V danem primeru med strankama ni sporno, da ima tožnik ustrezne račune z zakonsko predpisanimi elementi in da tudi izpolnjuje pogoj, da gre za dobavo blaga oz. storitev za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV je tudi dejansko opravljena dobava blaga oz. storitev. Davčni organ v predmetni zadevi ne zatrjuje, da sporne dobave oz. storitve niso bile opravljene. Zatrjuje pa, da niso bile opravljene s strani spornih dveh družb, saj njune storitve pri izvedbi posla dejansko sploh niso bile potrebne in je tako dobavo opravil tožnik sam, s čimer se strinja tudi sodišče.