TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se:

- prvi odstavek I/I točke izreka sodbe sodišča druge stopnje (v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavi ter se tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike med pripadajočimi in izplačanimi nadomestili plače v mesečni višini 599,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od januarja 2018 do vključno aprila 2022 zavrže;

- odločitev o stroških postopka (III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremeni tako, da mora tožnica v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa toženki povrniti njene stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 1.422,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tem izreku.

II. Tožnica mora v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa toženki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 650,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tej točki izreka.

Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.

O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.

Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.

Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.