TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III., IV in V. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 11.344,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2016 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 10.552,50 EUR od 4. 3. 2016 do 15. 7. 2016 ter od zneska 705,60 EUR obračunati in plačati davke.

IV. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 2.824,09 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča plačati 187,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Ker tožnik po spornih stopnicah pred škodnim dogodkom v dežju ni hodil in zato tudi ni vedel, da streha oziroma loputa na strehi pušča, zaradi barve stopnic pa mokrota ni bila opazna, je upravičeno pričakoval, da so stopnice suhe in kljub obrabljenosti protizdrsnih trakov nedrseče. V takšnih okoliščinah pa mu tega, da se ob hoji ni oprijel ograje, ni mogoče šteti v breme oziroma kot opustitev potrebne skrbnosti.

Zavarovalnica se ne more izogniti plačilu nastale premoženjske škode zgolj s sklicevanjem na 40. člen ZZVZZ, ki sicer ureja povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja. Tožnik je upravičen zahtevati prevozne stroške od toženke, ker gre za pravno priznano škodo, ki jo obsega zavarovalno kritje.

Izvedenec je potrebo po tuji pomoči objektiviziral z oceno, ki temelji na povprečnem poškodovancu z istimi poškodbami, zato tožnik z zavzemanjem, da je rabil več pomoči, ne more uspeti.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da stroškov prevoza in prehrane, ki so vezani na dejansko prisotnost na delovnem mestu, tožnik ne more uveljavljati v okviru škode iz naslova izgubljenega zaslužka v času bolniškega staleža. Zmotno pa je takšno stališče sodišča v zvezi z dodatki k plači (za delo v nedeljo, nočno delo, izmensko delo itd.), ki so del plače oziroma skupaj z osnovno plačo sestavljajo osnovo, od katere se plačujejo prispevki in davčni odtegljaji. Pri ugotavljanju povprečnega mesečnega zneska, ki bi ga prejemal tožnik, če bi delal, se zato ti dodatki upoštevajo.