TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Predložitev šestletnega strateškega programa dela sodišča je eden od dveh pogojev za imenovanje predsednika sodišča iz 62. člena ZS. Spoštovanje obveznih sestavin strateškega programa iz četrtega odstavka 62. b člena ZS se sicer presoja strogo, ni pa spregled predpisane sestavine razlog za odpravo odločbe. Čim pa je tako, ni v nasprotju z zakonom ne zahtevana dopolnitev programa ne dodatna predstavitev programa na seji Sodnega sveta, saj je oboje dopustno, tako na podlagi smiselne uporabe določb 67. člena ZUP o dopolnitvi vloge kot tudi na podlagi določb ZS, ki se nanašajo na uporabo kriterijev iz 62.a člena. Navedeno potrjujejo tudi določbe četrtega odstavka 62. b člena ZS, po katerih vsebinska pomanjkljivost programa ni razlog za to, da se prijava zavrže, ter dejstvo, da vsebinsko dopolnjevanje vloge po določbah ZS ni izključeno.

Okoliščine na strani člana Sodnega sveta, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, niso obvezen izločitveni razlog iz 35. člena ZUP in s tem po določbah, ki se smiselno uporabljajo v zadevnem postopku. Lahko pa (po določbah 37. člena ZUP) zahteva izločitev stranka v postopku. Tožnik izločitve E.E. ni zahteval oziroma je celo izjavil, da je ne bo predlagal, in torej upravičenja, ki mu ga daje zakon, ni uveljavil. Zato ne more uspešno ugovarjati temu, da je E.E. kot član Sodnega sveta sodeloval pri odločanju in tudi ne, da je aktivno sodeloval v razpravi.

V ZS zbiranje gradiva o kandidatih za predsednika sodišča s strani Sodnega sveta ni predvideno, ga pa zakon tudi ne izključuje. Zato tudi sodišče temu ne nasprotuje, pod pogojem, da se da kandidatu možnost, da se pred odločitvijo o zbranem gradivu izjavi. Glede na to, da se izbira predsednik sodišča, so za odločitev bistveni tisti podatki, ki se nanašajo na vodenje. Logično je tudi, da se pri tožniku, ki je funkcijo predsednika sodišča že opravljal, upoštevajo dosedanji rezultati vodenja, prepričljiv pa je tudi zaključek, da vodenje, ki pripelje do posledic, ki so objektivno nesprejemljive, ni primerno. In nenazadnje je povsem logično ter utemeljeno v (različnem) položaju obeh kandidatov, da se okoliščin v zvezi z vodenjem sodišča pri drugem kandidatu, ki te funkcije ni nikoli opravljal, ne ugotavlja.

Za nepravilnosti s področja sodne uprave odgovarja poleg predsednika Okrajnega sodišča (in vodje oddelka) tudi predsednik Okrožnega sodišča, ki mora imeti pregled in stalen nadzor nad poslovanjem vseh sodišč, ki sodijo v njegovo pristojnost, kar so razumni razlogi, utemeljeni na določbah ZS. Dodatna argumentacija v smislu ugotavljanja stopnje tožnikove odgovornosti za navedene nepravilnosti pri tem ni potrebna. V konkretnem primeru namreč ne gre za odločanje o razrešitvi s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za izbiro med kandidatoma, ki oba izpolnjujeta predpisane pogoje za imenovanje, in s tem za presojo, kateri kandidat je primernejši oziroma kateri kandidat bo funkcijo predsednika sodišča bolje opravljal. Pri tej presoji pa se lahko 1. kriteriju vodenja, da posebno težo in 2. upošteva posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive.