IZREK
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
III. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.
JEDRO
Ob prikazani sistematiki zakona, ki v ločenih podpoglavjih ureja obe vrsti likvidacije zavarovalnice, eno kot redno odločitev skupščine zavarovalnice in drugo kot prisilni ukrep nadzora, se sodišče ne strinja s tožnikom, da se 74. člen ZZavar-1, ki je del poglavja 2.7., nanaša tudi na postopek prisilne likvidacije. Četudi toženka skladno z drugim odstavkom 330. člena ZZavar-1 v postopku prisilne likvidacije izvršuje pristojnosti skupščine zavarovalnice, v prvem odstavku 74. člena ZZavar-1 nima pooblastila za to, da sprejme odločitev, da zavarovalnica v prisilni likvidaciji deluje dalje, saj določba za prisilno likvidacijo ne velja. Za prisilno likvidacijo pa velja 331. člen ZZavar-1, ki našteva, katere določbe ZGD-1 se smiselno uporabljajo v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. Po presoji sodišča, saj tako izhaja iz besedila 1. točke 331. člena ZZavar-1, gre za taksativno naštevanje določb ZGD-1, med katerimi pa ni naštetega 422. člena ZGD-1,2 kar tudi med strankama ni sporno. Sporno pa je, kako dejstvo, da zakonodajalec v besedilo 1. točke 331. člena ZZavar-1 ni vključil 422. člen ZGD-1 (oziroma naslova tega člena), vpliva na možnost, da se to določilo v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice vendarle smiselno uporabi.
Odločba o odvzemu dovoljenja predstavlja oblikovalno (konstitutivno odločbo), s katero je med zavarovalnico in toženko vzpostavljeno novo pravno razmerje. Gre za t.i. oneorozno odločbo, s katero organ nalaga stranki določene obveznosti oziroma ji prepoveduje opravljanje določene dejavnosti.
Posledica materialne pravnomočnosti odločbe je vezanost stranke in organa na vsebino odločitve. V pravno razmerje, vzpostavljeno s pravnomočno odločbo, je mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Tudi iz razloga spremenjenega dejanskega stanja, kot je bilo ob sprejemu konstitutivne odločbe, je možno v odločbo posegati le, če to specialni predpis izrecno predvideva, saj takšno ponovno odločanje, navkljub spremenjenim okoliščinam, prav tako predstavlja poseg v materialno dokončno in pravnomočno odločbo.
Sodišče tožnikovemu stališču (in s tem stališčem iz obeh pravnih mnenj) o obstoju pravne praznine v ZZavar-1 glede možnosti nadaljevanja poslovanja zavarovalnice, ki je v postopku prisilne likvidacije, ne sledi in sodi drugače. Postopek prisilne likvidacije je ukrep nadzora toženke (7. točka prvega odstavka 281. člena ZFPPIPP), ki ga toženka mora začeti, če je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov (5. točka prvega odstavka 328. člena ZZavar-1). Toženka je v postopku prisilne likvidacije sicer res v položaju skupščine zavarovalnice (drugi odstavek 330. člena ZZavar-1), vendar pa se sodišče ne strinja s tožnikom, da toženki ta določba in dejstvo, da se 331. člen ZZavar-1 sklicuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe, daje pooblastilo za vse odločitve, kot jih lahko sprejme skupščina delniške družbe v redni likvidaciji. Toženka je namreč javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 486. člena ZZavar-1), ki je sicer samostojna in neodvisna a še vedno vezana na zakonsko določene pristojnosti in pravila upravnega prava. Da bi toženka lahko sprejela odločitev, s katero bi posegla v materialno pravno pravnomočno odločbo, bi morala imeti za to izrecno zakonsko pooblastilo.
Sodišče sodi, da odsotnost sklicevanja 331. člena ZZavar-1 na 422. člen ZGD-1 pomeni, da toženka tega pooblastila nima. Sodišče dejstvu, da se 331. člen ZGD-1 ne sklicuje na ZFPPIPP temveč na ZGD-1, ne daje takšnega pomena kot tožnik v okviru svojih pravnih mnenj (češ da to kaže na večjo podobnost prisilne likvidacije po ZZavar-1 z redno likvidacijo po ZGD-1 in ne s prisilno likvidacijo po ZFPPIPP, zaradi česar naj bi imela toženka enake pristojnosti kot skupščina delniške družbe v redni likvidaciji), saj tudi ZFPPIPP v 421. členu napotuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe, kar pomeni, da bi tudi drugačen nomotehničen pristop zakonodajalca (če bi se torej ZZavar-1 skliceval na ZFPPIPP) vodil v smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji. Ob tem pa tudi 421. člen ZFPPIPP ne našteva 422. člena ZGD-1, kar kaže na enako ureditev prisilne likvidacije po ZFFPPIPP s prisilno likvidacijo po ZZavar-1 glede vprašanja možnosti nadaljevanja poslovanja družbe. Sodišče torej ugotavlja, da poglavje 7.9. ZZavar-1 ne določa pristojnosti toženke, da kot skupščina zavarovalnice v prisilni likvidaciji odloči o nadaljevanju opravljanja dejavnosti.
Čeprav 115. člen ZZavar-1 res nima negativnega pogoja, pa bi upravičenje tožnika oziroma zavarovalnice, da ponovno pridobi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, moralo biti v ZZavar-1 izrecno določeno, saj bi izdaja takšnega dovoljenja posegla v materialno dokončno in pravnomočno odločbo o odvzemu dovoljenja, zaradi česar bi odločitev toženke o ponovni izdaji dovoljenja učinkovala kot izredno pravno sredstvo zoper odločbo o odvzemu dovoljenja. Ker tega ZZavar-1 izrecno nikjer ne ureja, se sodišče strinja z razlago toženke, da vstop novega delničarja v lastniško strukturo zavarovalnice, ko je ta v prisilni likvidaciji, ne ustvarja novega upravičenja za pridobitev. Vstop novega delničarja tako ni okoliščina, zaradi katere bi naknadno odpadel razlog za prisilno likvidacijo, saj je ta razlog v materialno dokončni in pravnomočni odločbi o odvzemu dovoljenja.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.