TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Glede na določbe XXVI.a poglavja ZKP, ki urejajo institut sporazuma o priznanju krivde, obtoženec (drugače kot v primeru priznanja krivde na predobravnavnem naroku) pred sklenitvijo in sprejemom sporazuma o priznanju krivde o prekluziji glede izločitve dokazov praviloma ni poučen (3. do 5. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP).

Po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP je obramba pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena vse od začetka glavne obravnave. Posledično prekluzija v določeni meri vpliva tudi na uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi. Pri presoji vpliva prekluzije na uveljavljanje konkretnega pritožbenega razloga je potrebno upoštevati kavtele kazenskega postopka, ki kljub z novelo ZKP-K (ki se uporablja od 15. 5. 2012) uvedeni prekluziji niso bile spremenjene. Tako je potrebno upoštevati določbo 25. člena URS, ki zagotavlja pravico do polnega pravnega sredstva. Navedena ustavna določba se uresničuje preko določb ZKP, ki urejajo pritožbo kot redno pravno sredstvo v kazenskem postopku (XXIII. poglavje ZKP), pri čemer določbe ZKP glede pritožbenih razlogov in njihovega uveljavljanja kljub uvedbi prekluzije (v smislu njenega vpliva na uveljavljanje pritožbenih razlogov) niso bile spremenjene. Navedeno velja tudi za ekskluzijsko pravilo (drugi odstavek 18. člena ZKP), ki ga mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati v vseh fazah kazenskega postopka. Po presoji Vrhovnega sodišča je v primeru, da je sodišče obdolženca poučilo o prekluziji in mu omogočilo, da uveljavlja izločitev nedovoljenih dokazov, pritožbeno uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP dovoljeno v primeru, da se sodba opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen. V primeru, da obramba v pritožbi uveljavlja nedovoljenost drugih dokazov, to je dokazov, ki niso nedovoljeni že na prvi pogled (ki niso prima facie nedovoljeni), mora z verjetnostjo izkazati, da je konkreten dokaz nedovoljen, sicer s pritožbo ob upoštevanju pravil o prekluziji ne more uspeti.

Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da je bil obsojencu prvi, torej primerjalni vzorec DNK, kot kaže odvzet v zvezi s kaznivim dejanjem prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (odvzem vzorca in storitev tega kaznivega dejanja sovpadata tudi časovno, gre za leto 2008), glede katerega je bil postopek pravnomočno ustavljen, zato je mogoče sklepati, da bi moral biti ta profil izbrisan iz policijske zbirke podatkov, pri čemer pa je treba poudariti, da sodišče prve stopnje ni izvajalo postopka izločanja nedovoljenih dokazov.

Ker so bili izsledki analize vzorca, pobranega z volanskega obroča, znani šele dne 2. 6. 2014 in so bila dejstva v zvezi z obsojenčevo identiteto predhodno že ugotovljena na podlagi drugih dokazov, obravnavani dokaz predstavlja zgolj podporni dokaz. Tako obremenilnega prispevka primerjalnega profila obsojencu odvzetega vzorca DNK (in Poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 2. 6. 2014) ni mogoče šteti za bistvenega, saj ne predstavlja niti odločilnega, toliko bolj pa tudi ne edinega dokaza niti o obsojenčevi identiteti niti o dejstvu, da je obsojenec v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja vozil vozilo Toyota Avensis, zato konkretnega dokaza kljub izkazani verjetnosti, da gre za nedovoljen dokaz, ni potrebno izločiti iz spisa.