TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravice iz postopka v glavni stvari bi spadale le na področje uporabe člena 49(2) Direktive EECC, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče. Pravilo člena 49(2) EECC v skladu s sodno prakso tega sodišča, bi za pravne položaje, ki so nastali in so bili v celoti oblikovani pred začetkom njegove veljavnosti, uporabljalo le, če bi iz njegovega besedila, namena ali sistematike jasno izhajalo, da mu je treba pripisati tak učinek.

Iz besedila člena 49(2) EECC je po presoji SEU razvidno, da se ne uporablja retroaktivno. To je utemeljilo s tem, da je v tretjem pododstavku te določbe določeno, da morajo biti splošna merila za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe zainteresiranim stranem na voljo "pred podelitvijo takih pravic". V četrtem pododstavku te določbe je določeno, da "pristojni organ najpozneje dve leti pred potekom prvotne veljavnosti individualne pravice uporabe opravi objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno" teh meril, in dodatno, da je podaljšanje trajanja individualne pravice uporabe pogojeno s spoštovanjem navedenih meril. Ob neobstoju izrecnih navedb je namen trajanja pravic uporabe, ki je določen v členu 49(2), prvi pododstavek, Direktive EECC, tj. zagotoviti vsaj 20-letno regulativno predvidljivost od podelitve individualnih pravic uporabe ob upoštevanju potrebnih naložb v infrastrukturo, prav tako ne more podpreti retroaktivne razlage, zlasti ker je člen 5(2) Direktive o spremembi Direktive o odobritvi vseboval sklicevanje le na to, da je "potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb".

Glede na to je razsodilo, da se člen 49(1) in (2) Direktive EECC ne uporabljata za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra iz tega odstavka 2, ki so bile podeljene pred datumom začetka veljavnosti te direktive, vendar prenehajo po tem datumu. Določbi člena 5(3) Direktive o odobritvi oziroma člena 5(2), četrtega pododstavka Direktive o spremembi Direktive o odobritvi sta bili ti določbi pravilno preneseni v slovensko pravo. Direktiva o odobritvi, ki je veljala na dan podelitve pravic, to je 21. septembra 2006, je namreč v členu člen 5(2) določala, da "kadar države članice podelijo pravice uporabe za omejeno časovno obdobje, mora biti čas trajanja primeren za zadevno storitev". Ko je bil člen 5(2) spremenjen z Direktivo o spremembah Direktive o odobritvi, je bila ta formulacija ohranjena, dodano pa ji je bilo, da je trajanje za zadevno storitev primerno "glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb". Ti pravili po razlagi SEU nista določali natančnega trajanja individualnih pravic uporabe niti pogojev za podaljšanje tega trajanja. Slovensko pravo pa podaljšanja ni omogočalo. Toženka je pravilno uporabila ZEKom-1 in štela, da podaljšanje veljavnosti navedene ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom ni mogoče.