TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se:

- sodbi sodišča druge in prve stopnje glede odločitve o obračunu bruto nadomestila plače za čas od 19. 8. 2009 do 18. 9. 2009 ter po odvodu davkov in prispevkov izplačila nadomestila plače za to obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede odločitve o stroških postopka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- sodba sodišča druge stopnje delno spremeni glede odškodnine v prvi alineji točke 1 izreka sodbe, tako da se glasi: „Sodba sodišča prve stopnje se v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko obračunati odškodnino v višini 26.475,00 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek odškodnine, v roku 8 dni“.

Sicer se revizija zavrne.

Ob zakonskem pooblastilu iz drugega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče tudi mimo trditvene podlage delavca in zahtevka za reintegracijo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar v postopkovnem pogledu predstavlja večji odstop od pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Prav zato se tožena stranka v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbe ZPP o trditveni podlagi, itd. in sodišču očita bistvene kršitve določb postopka.

Priznanje ustrezne denarne odškodnine po 118. členu ZDR ne predstavlja obračunske pravde, saj glede na naravo te odškodnine - kot nadomestila za reintegracijo - to tudi ni mogoče. Zato je sodišče oblikovalo nekatere od kriterijev za odmero te odškodnine, ki jih je ustrezno navedlo že sodišče druge stopnje. Ti so namenjeni oceni primerne višine odškodnine, ne pa konkretnejšemu izračunu.

Prisojeni znesek odškodnine predstavlja znesek, ki ga je glede na izrek sodbe tožena stranka dolžna plačati tožnici, čeprav gre tudi v tem primeru za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožnici izplačati le neto odškodnino.