TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

ZSPJS v 3. odstavku 32. člena določa, da javnim uslužbencem pripada dodatek za stalno pripravljenost, vendar gre za splošno določbo, v kateri ni določeno, da stalna pripravljenost pomeni zgolj pripravljenost za delo na domu, kot zmotno zatrjuje pritožba. Ob upoštevanju navedenega in določb v ZObr, ki izrecno ločijo med dežurstvom in pripravljenostjo za delo (kamor spada tako pripravljenost za delo doma kot tudi pripravljenost za delo na delovnem mestu oziroma določenem kraju), pripravljenosti za delo na delovnem mestu ni mogoče enačiti z dežurstvom v 6. odstavku 32. člena ZSPJS. Gre namreč za dejansko stalno pripravljenost, ki jo predvideva 3. odstavek 32. člena ZSPJS in je v KPJS določen dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače, enako pa to določata tudi izpodbijana člena Pravilnika nasprotnega udeleženca. Zato je neutemeljena pritožba, da bi moral nasprotni udeleženec za čas pripravljenosti za delo na delovnem mestu delavcem izplačevati dodatek za dežurstvo v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS. Navedeno še toliko bolj velja za institut straže, ki ga ZSPJS ne ureja in gre za poseben pogoj za delavce na obrambnem področju, ki je urejen zgolj v ZObr. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ureditev straže v Pravilniku popolnoma identična z ureditvijo v ZObr (97.č člen), ki določa, da se 12 ur šteje za delovni čas zaposlenega, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo. Izpodbijani določbi Pravilnika nasprotnega udeleženca sta zato v skladu z določbami ZSPJS in KPJS, ki se nanašajo na plačilo dežurstva in straže, ter z opredelitvijo dežurstva in straže, kot to določa ZObr.