TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I izreka tako spremeni, da glasi:

"Organizacijam za plačilni promet se nalaga, da nadaljujejo z izvršilnimi dejanji do celotnega poplačila upnikove terjatve in izvršilnih stroškov, pri čemer naj zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 8.345,85 EUR (prej 2,000.000,00 SIT) za obdobje od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 obračunajo skladno z določbami Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti."

O pritožbenih stroških naj sodišče prve stopnje odloči kot v nadaljnjih izvršilnih stroških.

Glede na navedeno se pokaže, da v bistvu ni sporen način izračuna obresti do 28. 6. 2003, niti ne po 1. 1. 2007, ko je bila uvedena valuta evra, ampak le obdobje od 28. 6. 2003 pa do 31. 12. 2006, sicer je sodišče prve stopnje (skladno s stališčem organizacije za plačilni promet) upnikovo terjatev v tem obdobju, ker pač po izvršilnem naslovu (izdanem že po 1. 1. 2007) obveznost dolžnikov glasi v evrih, štelo kot terjatev, izraženo v tuji valuti, za katero pa v skladu z drugim odstavkom člena 378 OZ pride v poštev 8 % letna obrestna mera, če poseben zakon ne določa drugače. Predpisana obrestna mera na podlagi navedenih predpisov po stališču sodišča prve stopnje velja za v domači valuti izražene terjatve, ker pa v danem primeru upnikova terjatev glasi v evrih, za čas do uveljavitve evra kot domače valute njena uporaba ne pride v poštev.

Nobenega dvoma ni glede navedene upoštevnosti različne obrestne mere, v kolikor gre za v domači valuti izraženo terjatev na eni strani ali valutno terjatev na drugi. Vendar pa je v danem primeru pomembna opredelitev značaja terjatve. Res je, da izvršilni naslov določa obveznost dolžnikov v evrih, šele po 1. 1. 2007 tedaj v spremenjeni novi domači valuti. Vendar pa to ne more pomeniti, da so s tem prej v SIT kot domači valuti izražene terjatve postale valutne terjatve (terjatve izražene v tuji valuti). Dejstvo je, kar upnik pravilno poudarja, da je tožbo vložil ob uveljavljanju denarnega zahtevka v tedaj veljavni valuti SIT, in da je znatni del pravdnega postopka tudi še tekel za časa veljavnosti SIT. Glede na naravo njegove terjatve v bistvu tudi v kakšni drugi valuti te ne bi mogel uveljavljati. Šlo je tedaj za uveljavljanje v domači valuti izražene terjatve, tudi do 31. 12. 2006 kot zaključnega obdobja veljavnosti SIT kot domače valute. Upnikova terjatev je namreč ves čas ohranjala svojo naravo in se opirala na isto pravno podlago, vse ostalo pa se je dogajalo izven njegove volje, objektivno, pač glede na z zakonom določeno spremembo denarne valute. Dejstvo je, da Zakon o uvedbi evra (v nadaljevanju ZUE) v 13. členu določa, da se z dnem uvedbe EUR šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, pogodbah, drugih pravnih aktih, plačilnih instrumentih, razen bankovcev in kovancev, listinah, obvestilih, obračunih in evidencah in v drugih sredstvih s pravnim učinkom glasijo na EUR preračunano po tečaju zamenjave. V vseh pravnih razmerjih so se tedaj obveznosti oziroma terjatve avtomatično preračunale v novo valuto. Navedeno kaže, da se zaradi tega tudi v danem primeru narava upnikove terjatve nikakor ni mogla spremeniti, le drugače je bila izražena, v obeh obdobjih, tako pred uvedbo evra kot po njej, pa je v bistvu predstavljala v domači valuti izraženo terjatev.