na dokumentu
Portal TFL
VSL sodba I Cp 882/2013 - pravica do izjave – jamstva v dokaznem postopku – dokaz z izvedencem – obračun višine terjatve – zastaranje – splošni zastaralni rok – zastaranje s...
SODIŠČE
Višje sodišče v Ljubljani
ODDELEK (*)
Civilni oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
22.5.2013
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSL sodba I Cp 882/2013
INTERNA OZNAKA (*)
VSL0068973
SENAT, SODNIK
dr. Peter Rudolf (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), Danilo Ukmar
INSTITUT VSRS
pravica do izjave – jamstva v dokaznem postopku – dokaz z izvedencem – obračun višine terjatve – zastaranje – splošni zastaralni rok – zastaranje stranskih terjatev – delno plačilo – vračunavanje izpolnitve – vrstni red vračunavanja – obrestne obresti – terjatev v tuji valuti – valutna klavzula – zamudne obresti – pogodbena obrestna mera – obrestna mera za devizne vloge na vpogled
PODROČJE VSRS
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
IZREK
I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 22.502,00 EUR zavrne,
- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati toženi stranki 2.334,69 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.
II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati toženi stranki 1.912,39 EUR stroškov v postopku pred sodiščem druge stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.
- v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 22.502,00 EUR zavrne,
- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati toženi stranki 2.334,69 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.
II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati toženi stranki 1.912,39 EUR stroškov v postopku pred sodiščem druge stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.
JEDRO
Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal.
Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo.
Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da tega z dolžnikom ni izrecno dogovoril, bi zato pomenilo, da je sicer dogovorjeni način valorizacije samovoljno, mimo dogovorjenega pogodbenega statuta (s katerim je bila urejena vsebina obveznosti za čas od njenega nastanka do prenehanja), zamenjal za drug (nedogovorjeni) način valorizacije. V času, ko je zakonska obrestna mera vsebovala tudi zelo visok valorizacijski (in penalni) faktor, bi imelo takšno enostransko ravnanje upnika bistveno drugačne posledice za višino pogodbene obveznosti dolžnika.
Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo.
Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da tega z dolžnikom ni izrecno dogovoril, bi zato pomenilo, da je sicer dogovorjeni način valorizacije samovoljno, mimo dogovorjenega pogodbenega statuta (s katerim je bila urejena vsebina obveznosti za čas od njenega nastanka do prenehanja), zamenjal za drug (nedogovorjeni) način valorizacije. V času, ko je zakonska obrestna mera vsebovala tudi zelo visok valorizacijski (in penalni) faktor, bi imelo takšno enostransko ravnanje upnika bistveno drugačne posledice za višino pogodbene obveznosti dolžnika.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.