TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženke A. A. se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep v delu, ki se nanaša na obdolženko A. A. razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženca B. B. se zavrne.

Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.

V obravnavani zadevi se sodišči najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo o odreditvi pripora, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami sklep o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti. Aktivna vloga obdolženke pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed zaključkov sodišč; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.