TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti je, da storilec obide z zakonom predvideno pot in organe, ki so pristojni, da mu omogočijo uresničitev njegove pravice.

Celoten konkretni opis je treba obravnavati kot celoto. Drži sicer, da pravice, ki se podeljujejo v upravnem postopku, ne morejo biti predmet izvršitve kaznivega dejanja samovoljnosti, saj je pridobitev pravice odvisna od odločitve državnega organa ali nosilca javnega pooblastila, ki ima konstitutiven značaj in si je zato po naravi stvari ni mogoče prilastiti. Vendar odsotnost odločbe nosilca javnega pooblastila Zavoda za gozdove o poseku dreves v gozdu ne pomeni zgolj protipravnosti do javnega interesa, pač pa tudi do zasebnega interesa, ker imajo sodediči in solastniki interes za varstvo gospodarske in ekološke funkcije svoje lastnine. Jasno je tudi, da posek že sam po sebi predstavlja korenit poseg v lastninsko pravico (so)lastnikov gozda. Zaradi take sečnje ima gozd lahko manjšo vrednost, zato je prizadet tudi zasebni interes sodedičev in solastnikov.

Očitek, da je osumljeni opravil sečnjo v nasprotju z upravnim pravom v fazi odprtega zapuščinskega postopka in brez soglasja zasebne tožilke kot sodedinje kaže, da naj bi osumljeni ravnal protipravno v razmerju do zasebnega interesa, ki je varovan v zapuščinskem postopku. Ne drži, da pri odsotnosti soglasja sodediča ne bi bil udeležen noben pristojni organ, in sicer sodišče. Sodedič namreč ne sme sam razpolagati z zapuščino, kajti do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Sodedič lahko počaka na sklep o dedovanju v zapuščinskem postopku. Kadar pa ne želi čakati in če nima soglasja sodediča, mora ubrati pravno pot, da doseže želeno razpolaganje. V primeru, ko se dediči ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, lahko v zapuščinskem postopku vsak od dedičev zahteva od sodišča, da postavi upravitelja, ki upravlja dediščino za vse ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Splošno znano je, da morajo sodediči razmerja, v primeru medsebojnega nestrinjanja, urediti po sodni poti in da ima sodedič na voljo civilnopravne zahtevke. Opis te pravne poti za utemeljitev zakonskega znaka samovoljnosti sicer ni potreben.