TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku po 14. točki prvega odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Načelo zakonitosti (28. člen Ustave) velja tudi v pravu o prekrških (tako že odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 in številne druge).

Odlok, ki ga je Vlada sprejela na podlagi 39. člena ZNB, ni pravni vir, s katerim se lahko določi prekršek (2. člen ZP-1). V tej zadevi ni pomembno, ali ima vsebina Odloka naravo dopolnilnega pravila ali pa je z Odlokom zgolj konkretizirano zakonsko besedilo.

Pri presoji se Vrhovno sodišče ni spuščalo v razumnost zapovedi nošenja zaščitnih mask pri preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, niti v domet upravnopravnih posledic tega ukrepa. Presojalo je le, ali je sodišče v izpodbijani sodbi, pri tem, ko se je oprlo na Odlok, ravnalo v skladu z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu.

Iz ubeseditve prvega odstavka 2. člena Odloka izhaja, da je dejanski stan, na katerega se navezuje "obvezna uporaba zaščitne maske..." prav gibanje in zadrževanje v javnem zaprtem prostoru. To pomeni kvečjemu, da je pred nami pravilo o prostorski omejitvi obveznosti nošenja zaščitnih mask. Ne pomeni pa to pravilo prepovedi ali omejitve gibanja osebam (brez zaščitnih mask) v zaprtih javnih prostorih.

V zapovedi nošenja zaščitnih mask je treba prepoznati ukrep, ki ga je treba presojati skozi prizmo drugih ustavno zagotovljenh pravic in svoboščin (sledeč pristopu Ustavnega sodišča v odločbah U-I-234/97-7 in U-I-218/07-8), in pričakovati samostojno pravno podlago za (kaznovalnopravno) omejevanje.

Sistemska razlaga 39. člena ZNB: Takšno jezikovno razlago 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, podpira najprej ožja sistemska razlaga 39. člena ZNB. Ta določba poleg omejitev ali prepovedi gibanja na okuženih ali ogroženih področjih navaja še tri posebna področja posameznikovega ravnanja, v katera sme Vlada Republike Slovenije poseči z namenom preprečevanja širjenja okužb: prehajanje državne meje, zbiranje na javnih mestih in promet z blagom in izdelki. Zakonodajna tehnika sporoča, da je bila ambicija zakonodajalca ta področja urediti izčrpno. Zato navedenih področij ravnanj ljudi, v katera se z vladnimi ukrepi posega, ni mogoče z razlago širiti na druge ukrepe in področja, ki v zakonu nimajo določne pravne podlage.

V okviru načela zakonitosti v kaznovalnem pravu bi takšna razlaga pomenila kršitev zahteve po lex scripta in s tem kršitev prepovedi sklepanja po zakonski analogiji. Še več, izčrpno naštevanje področij, ki so lahko predmet urejanja na podlagi prvega odstavka 39. člena ZNB, prepoveduje - znotraj uporabe 57. člena ZNB - tudi sklepanje po t.i. analogiji intra legem. Kršitev režima nošenja zaščitnih mask se pomensko odločilno razlikuje od kršitev režima prehajanja državnih meja, od kršitev prepovedi oziroma omejitev gibanja ali zbiranja ter od kršitev režima prometa z določenim blagom ali izdelki.

Takšno razlago nadalje podpira širša sistemska razlaga besedila ZNB. Iz njegovega besedila izhaja, da je imel zakonodajalec obvezno uporabo osebnih zaščitnih ukrepov namen urediti le za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb in le za osebe, ki izvajajo zdravstveno dejavnost, ne pa tudi za prebivalstvo na sploh (v okviru 39. člena ZNB ali drugih splošnih ali posebnih ukrepov).

Preizkusiti je treba še, ali je mogoče vsebino, kot sta jo 14. točki prvega odstavka 57. člena ZNB, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, pripisala prekrškovni organ in sodišče, prepoznati z logično razlago določbe. Preizkusiti je treba, ali je mogoče zapoved nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih razumeti kot pravilo, ki - po argumentu od večjega k manjšemu (a maiori ad minus) - pravzaprav pomeni le milejši ukrep (v razmerju do prepovedi oziroma omejevanja gibanja).

Upoštevajoč vsebinsko različnost posegov v svobodo gibanja in posegov, ki omejujejo druge, vsebinsko drugačne vidike svobode ravnanja, ter rešitve sistemske razlage ZNB, se je treba takšnemu pristopu odreči že na podlagi načela zakonitosti v kaznovalnem pravu.