TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega G. J. se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega G. J. v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se mu izreče kazen dve leti in tri mesece zapora, ki se na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1B izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu. V preostalem delu se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojene B. P. in njenih zagovornikov se zavrneta.

III. Obsojena B. P. je dolžna plačati sodno takso v višini 4.000 EUR.

Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi.

Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna.

Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde.

Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje.

Glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.