TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu – v točki II izreka tako spremeni, da sedaj glasi:

II. „Toženi stranki I.S.T. in L.T. sta nerazdelno dolžni plačati odškodnino tožečima strankama B.M. in A.M. v višini 1.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila pod izvršbo.

V presežku se denarni zahtevek zavrne.“

III. V stroškovnem izreku – točka IV izreka, pa se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožečima strankama povzročene pravdne stroške v višini 724,80 EUR, v roku 15 dni, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, tožeči stranki pa sta nerazdelno dolžni povrniti toženima strankama povzročene pravdne stroške v znesku 793,63 EUR v 15 dneh z enakimi zamudnimi obrestmi.

IV. V ostalem se pritožba tožene stranke zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe, kot tudi v celoti pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del te, zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 188,70 EUR v 15 dneh. Sama pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Res je, da člen 83 SPZ lastniku nepremičnine daje pravico odstraniti veje, kar ne izključuje sodnega varstva, v kolikor za to obstoja utemeljena podlaga. Vendar pa ni na mestu postavitev negatornega zahtevka in naložitev lastniku drevesa, da on odstranjuje veje, saj to ni v skladu s ciljem in smernicami člena 83 SPZ, tudi glede na historični prikaz tovrstne ureditve. Dejstvo je, da do uveljavitve SPZ vprašanje odstranitve vejevja rastočega drevesa na sosednji nepremičnini ni bila urejeno s pozitivnimi predpisi, saj so se uporabljala pravna pravila ODZ, ki so enako dajala lastniku sosednje nepremičnine pravico, da to vejevje odstrani. Sodna praksa pa je v bistvu vpeljala enako ureditev, kot je bila pozneje uzakonjena v SPZ. Izjemoma dovoljena oblika samopomoči v tej smeri je v bistvu težila k cilju čim manjšega poglabljanja konfliktnih odnosov med lastnikoma sosednjih nepremičnin. Zato pa se je tudi uveljavilo stališče, da je treba predvsem težiti k temu, da lastnik nepremičnine sam odstrani veje sosednjega drevesa v njegovem zračnem prostoru, v kolikor na poziv tega ne stori lastnik sosednje nepremičnine, izjemoma pa lahko uveljavlja tudi sodno varstvo, če ga lastnik sosednje nepremičnine pri možnosti odstranitve vej kakorkoli ovira. Vendar pa v tem primeru ne more postaviti že navedenega zahtevka v obliki negatorne tožbe z naložitvijo tovrstne obveznosti lastniku sosednje nepremičnine, ampak lahko toži le na dopustitev, da sam odstrani veje. Tako se tudi ohranja uravnoteženost obeh pravic lastnikov sosednjih nepremičnin, na eni strani zaščita lastninske pravice lastnika nepremičnine, na katerem raste drevo in na drugi zaščita sosednjega lastnika, ki ima pravico do varstva zračnega prostora nad nepremičnino. V primeru potrebe po pravnem varstvu je torej lastniku nepremičnine, ki želi odstraniti veje s sosednjega drevesa v zračnem prostoru nad svojo nepremičnino, pa mu sosed to onemogoča ali otežuje, dana možnost, da s tožbo zahteva nasproti lastniku sosednje nepremičnine, da odstranitev vej dopusti.