TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4218-19266/2017-34 z dne 19. 11. 2020 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Rezidentski status za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji se glede na citirano določbo presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. V drugem odstavku 7. člena pa je navedena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezident. Pogoj za nastop te fikcije je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice. S tem je za zavezance na zakonodajni ravni določen le en, čeprav fiktiven, nerezidentski status, katerega bistvena posledica je, da se za zavezanca uporabljajo določbe ZDoh-2, ki veljajo za nerezidente.

Zato ima tožnica prav, ko trdi, da po uveljavitvi novele ZDoh-2R status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO. To po presoji sodišča velja tudi na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO. Tako ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred spremembo zakona.