TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Skladno z načelom zakonitosti se pri odmeri javno-finančnih dajatev uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost, razen če novi zakon glede teh obveznosti določa drugače. To stališče v konkretnem primeru narekuje uporabo določbe prvega odstavka 18. člena ZDDPO, ki je jezikovno jasna, kasnejša zakonodaja pa je ne dopolnjuje, temveč v bistvenem spreminja.

Iz prvega odstavka 18. člena ZDDPO sledi, da so upoštevne povprečne tržne cene. Sama metoda ugotavljanja transfernih tržnih primerljivih cen pa z zakonom ni določena. Sprejemljiv je vsak način, ki pripelje do logičnega in razumnega rezultata v smislu, da se cena čim bolj približa tisti, ki bi veljala med nepovezanimi osebami, in s tem uresničitvi t.i. neodvisnega tržnega načela.

V ponovnem postopku je organ prve stopnje vezan na pripombe in navodila organa druge stopnje le tako dolgo, dokler ostaja dejansko stanje nespremenjeno: takšno, kakršno je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku na prvi stopnji. Če na podlagi novih dejstev in novih dokazov, ki jih lahko uveljavlja tudi stranka, v ponovnem postopku ugotovi drugačno stanje stvari, je organ prve stopnje - skladno s temeljnim načelom materialne resnice – dolžan upoštevati novo dejansko stanje in na podlagi takega dejanskega stanja odločiti v zadevi skladno z ustreznimi materialnimi predpisi.

Za vključitev stroškov intelektualnih storitev med neopredmetena dolgoročna sredstva zadošča pričakovanje večletnih koristnih učinkov in se njihova trajnost ne zahteva. Zahtevana tudi ni možnost (neposredne) vnovčitve na trgu, saj je v SRS 2.3 kot alternativa trženju določen tudi namen uporabe proizvoda ali postopka v podjetju, taka uporaba študije pa je tožeči stranki zagotovljena.

Čeprav je tožeča stranka delavcem prejemke izplačala kot nagrado za posebne rezultate na podlagi internega pravilnika, je davčni organ izplačilo utemeljeno obravnaval skladno z njegovo vsebino kot (odrejeno) nadurno delo (ki ga sicer delavci, kot je v postopku navedla sama tožeča stranka, v tej formalni obliki zaradi zakonskih omejitev ne bi mogli oziroma smeli opravljati) in torej kot izplačilo plače, ki je podvrženo obdavčenju po določbah ZDIP.

Po določbi 13. točke 19. člena ZDoh se davek od osebnih prejemkov ne plačuje od prejemkov fizičnih oseb, ki niso rezidenti Republike Slovenije, če je tako določeno z mednarodno pogodbo, ki jo je ratificirala Republika Slovenija. Dokazno breme davčnega rezidentstva je na strani izplačevalca. Potni listi in podatki o stalnem prebivališču rezidentstvo verjetno izkazujejo, kar pa za uveljavljanje ugodnosti iz konvencij ne zadošča. Pogojevanje ugodnosti s predložitvijo potrdila o rezidentstvu prejemnika dohodka, izdanega s strani tujega davčnega organa, je zato utemeljeno. Stališče, da se 117. člen ZDavP in na njegovi podlagi izdana odredba uporabljata tudi za nerezidente, ni utemeljeno.

Neutemeljeno je tudi stališče tožeče stranke, da kupončkov in voucherjev, v obliki katerih je svojim gostom nudila brezplačno hrano in pijačo oziroma jim krila stroške hotelskih storitev, ni mogoče obravnavati kot njihovih osebnih prejemkov po 4. alinei 15. člena ZDoh. Čeprav tožeča stranka gostom ugodnosti nudi z namenom pospeševanja prodaje, te za goste predstavljajo druge prejemke. Ugodnosti, ki jih potencialnim kupcem ali kupcem blaga pod enakimi pogoji nudijo v dejavnosti trgovine (te se v praksi in po pojasnilih DURS niso nikoli obdavčevale z dohodnino), so z obravnavanimi ugodnostmi neprimerljive. Sodišče pa ni pristojno presojati ustreznosti zakonske ureditve. Njeno neustreznost je očitno prepoznal zakonodajalec in davčno obravnavo ugodnosti v igralnicah spremenil.