TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Za odvetniško dejavnost se pri izračunu davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) in med prihodke poslovnega leta upošteva tudi ocenjena vrednost odvetniških storitev, ki jih je odvetnik nesporno opravil v davčnem letu tudi v postopkih, ki v tem letu še niso bili zaključeni, in za katere še ni dobil plačila.

Odvetniška družba, je kot pravna oseba po prvem odstavku 3. člena ZDDPO-2 zavezanec za DDPO. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenih računovodskih standardov, če zakon ne določa drugače. Poslovni subjekti so dolžni svoje računovodske in knjigovodske listine voditi skladno z veljavnimi računovodskimi standardi, ki se lahko (kot strokovna pravila in dognanja računovodske stroke) po ustaljenih stališčih Vrhovnega sodišča uporabijo tudi kot pripomoček pri razlagi zakona, v zvezi s presojo materialnih pogojev za priznanje prihodkov in odhodkov.

Neutemeljeno je stališče revidenta, da bi njegova davčna obveznost lahko nastopila šele, ko bi prejel prihodke od stranke, saj bi glede na zgoraj pojasnjeno tudi revident moral računovodske izkaze sestavljati na podlagi računovodenja, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih. Pri takem računovodenju pa se poslovni dogodki pripoznajo, ko se pojavijo in ne šele ob plačilu, kot sta to določala tedaj veljavni SRS 18.15. in 12. člen ZDDPO-2. Pri tem sklicevanje na ZOdvT, ni utemeljeno, ker to ni poseben davčni predpis ali pravna norma, ki bi urejala obdavčenje, pač pa je ta zakon urejal le razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Zato za to obdavčitev ni merodajno, kdaj je odvetnikova storitev zapadla v plačilo po 9. členu ZOdvT.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-217/19 odločilo, da ZDavP-2, veljaven tudi v času odločanja tožene stranke v obravnavani zadevi, ni bil v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na pooblastilo davčnih organov tožene stranke in s tem povezane dolžnosti odvetnika glede predložitve listin in dokumentov, iz katerih so razvidni podatki poslovnega razmerja, ki omogočajo identifikacijo odvetnikovih strank. Ustavno sodišče je pri tem izhajalo iz predpostavke, da je mogoče, da podatke o poslovnih razmerjih strank davčni organi pridobijo ločeno od drugih zaupnih podatkov strank in poudarilo, da ima za to pravico in dolžnost skrbeti predvsem odvetnik sam. Ob tem je zavzelo stališče, da lahko odvetniki v prvi vrsti sami zmanjšajo nevarnost nesorazmernih posegov v odvetniško zasebnost, in sicer tako, da „nemudoma vsestransko ločijo shranjevanje podatkov o svojem finančnem poslovanju od arhiviranja tiste dejavnosti, ki se nanaša na vsebino razmerja med odvetnikom in njegovimi strankami“. Odvetnik je tisti, ki mora v davčnem postopku v okviru svoje sodelovalne dolžnosti presoditi, posredovanje katerih dokazov davčnemu organu je z vidika varstva odvetniške zasebnosti še sorazmerno in katerih ne, in nadalje, da lahko odvetnik (na podlagi take presoje) bodisi davčnemu organu ponudi druge dokaze bodisi zavrne predložitev zahtevanih. V morebitnem sporu z davčnim organom bi lahko nato uveljavljal prekomeren (neutemeljen) poseg tega organa v pravico do odvetniške zasebnosti v pravnih sredstvih, torej tudi, da mu nepredložitev dokazov, ki jih ne sme predložiti v dokaznem postopku, ne sme škodovati.