TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 915/2020 z dne 23. 10. 2020 ter III. in IV. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 546/2018 z dne 8. 11. 2019 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje. Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pravici pritožnikov do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev te direktive, je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe. S pritrditvijo razlogom prvostopenjskega sodišča je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo tudi na pritožbeni stopnji, saj tudi pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnikov v pritožbi, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na merila sodne prakse Sodišča Evropske unije ni izpolnjen. S tem je tudi drugostopenjsko sodišče kršili pravico iz 22. člena Ustave. Na podlagi izhodišč, ki jih za presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja predvideva Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, in ob upoštevanju meril Sodišča Evropske unije za presojo nepoštenosti tudi ni mogoče spregledati, da sta pritožnika v pritožbi med drugim opozarjala na strokovno kvalificirano poznavanje valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke, kar sta povezovala s ključnimi značilnostmi dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti. Teh okoliščin ni mogoče enačiti zgolj s (subjektivnim) vedenjem banke ali njeno (s standardom profesionalne skrbnosti) objektivizirano zmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega razmerja. Omenjene trditve pritožnikov že na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo Sodišče Evropske unije, pomenijo upoštevne elemente presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Iz navedenega razloga omenjene navedbe pritožnikov niso nebistvene, očitno neutemeljene ali neupoštevne. Tudi s tem ko se pritožbeno sodišče pri obravnavi nepoštenosti, s katero je utemeljilo neupoštevnost neprenesenega drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, do navedenih vidikov ni opredelilo, je kršilo pravico pritožnikov do opredelitve iz 22. člena Ustave.