TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Iz naslova varstva firme lahko uveljavlja upravičenec samo sankcije, ki jih določa 159. člen Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 ... 61/90), ne more pa po 71.a členu Zakona o postopku za vpis v sodni register (Ur. l. SFRJ, št. 13/83 in 17/90) zahtevati ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register podjetja, ki je kršilo njegovo pravico do firme.

Z ničnostno tožbo po 71. členu Zakona o postopku za vpis v sodni register je možno zahtevati ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register samo zaradi napak, do katerih je prišlo v postopku pripravljanja priglasitve za vpis v sodni register - v sferi priglasiteljev - ne pa zaradi napak, do katerih je prišlo v sodnem postopku po vložitvi priglasitve za vpis v sodni register - v sferi sodišča. Nepravilne odločitve registrskega sodišča, do katerih je prišlo zaradi bistvene kršitve določb postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, lahko upravičenec izpodbija samo s pravnimi sredstvi.

Obrazložitev:

Ne glede na določbo 1. odstavka 156. člena Zakona o podjetjih (v nadaljevanju: ZP) je registrsko sodišče toženo stranko, ki ima podobno firmo kot tožeča stranka in opravlja sorodno dejavnost kot tožeča stranka, vpisalo v sodni register. Pred tem ni izvedlo
postopka po 43. členu Zakona o postopku za vpis v sodni register (v nadaljevanju: ZPVSR). Tožeča stranka je zato iz naslova varstva firme zahtevala s tožbo ugotovitev, da je vpis ustanovitve tožene stranke v sodni register ničen. Po njenem mnenju je bil vpis tožene stranke v sodni register opravljen na podlagi listine - sklepa registrskega sodišča o vpisu - , ki je bila izdana v nezakonito izvedenem postopku (registrsko sodišče naj ne bi izvedlo postopka tako, kot to določa 43. člen ZPVSR). Glede vpisa, opravljenega na podlagi listine, ki je bila izdana v nezakonito izvedenem postopku, pa lahko po 71.a členu ZPVSR s tožbo zahteva ugotovitev njegove ničnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno ter med drugim navedlo naslednje razloge:

'Po 2. odstavku 158. člena ZP lahko zahteva podjetje varstvo svoje firme proti vsakemu podjetju (če so za to izpolnjene predpostavke), ne glede na to, ali je vpisano v sodni register pri istem ali drugem sodišču kot upravičenec do varstva. Kakšen je obseg varstva firme, določa 159. člen ZP. Ta ne more biti različen glede na to, ali je podjetje, proti kateremu se uveljavlja, vpisano v sodni register pri istem sodišču kot upravičenec do varstva firme, ali pri drugem. Do takšne situacije pa bi prišlo, če bi obveljalo stališče tožeče stranke. Proti podjetjem, ki bi bila vpisana v register pri drugem sodišču kot upravičenec do varstva firme, bi ta lahko uveljavljal samo sankcijo iz 159. člena ZP (156. člen ZP in 43. člen ZPVSR v takšnem primeru namreč ne prideta v poštev), novo ustanovljenim podjetjem, ki bi bila vpisana v sodni register pri istem sodišču kot upravičenec do varstva firme, pa bi zaradi načela hkratnosti vpisa vseh, za ustanovitev relevantnih podatkov, grozila celo likvidacija (primerjaj: 3. točka 1. odstavka 188. člena ZP). Takšne posledice pa, če je zahteva za varstvo firme upravičena, zakon ne predpisuje in zakonskih določb, na katere se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče tako razlagati.

Tožeča stranka opira utemeljenost tožbenega zahtevka na trditve, da sodišče v postopku vpisa ustanovitve tožene stranke v sodni register ni upoštevalo 156. člena ZP, zaradi česar ni ravnalo tako, kot to določa 43. člen ZPVSR. Trdi torej, da je v omenjenem postopku prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Oboje pa sta pritožbena razloga (17. člen ZPVSR v zvezi s 1. odstavkom 353. člena ZPP). Zato bi morala tožeča stranka takšne zatrjevane napake sodišča, če jih je želela uveljaviti, uveljavljati s pritožbo proti sklepu o vpisu. Upoštevajoč njene trditve, je namreč pravico do pritožbe imela (60. člen ZPVSR). Če bi s pritožbo uspela, bi prišlo do izbrisa že opravljenega vpisa. Vsaj zaradi zatrjevane
zmotne uporabe materialnega prava bi tožeča stranka lahko dala tudi pobudo Javnemu tožilcu Republike Slovenije za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz razlogov, zaradi katerih se lahko vloži pravno sredstvo proti sklepu o vpisu, pa izven pravnih sredstev - v samostojni pravdi - veljavnosti vpisa ni mogoče izpodbijati. Napak, ki jih je morda napravilo sodišče v konkretnem postopku, ni mogoče odstranjevati po dveh tirih. Če jih upravičenec ni odstranil s pravnimi sredstvi, ostane sodna odločba, četudi je morda nepravilna, veljavna, veljavna pa ostane tudi njena izvršitev, v obravnavanem primeru vpis v sodni register, ne glede na to, ali ima to za tožečo stranko kakšno neugodno posledico.

V sodni register se vpisujejo dejstva, ki opredeljujejo subjekt vpisa in njegove spremembe, podatki, ki so pomembni za pravni promet in podatki o drugih dejstvih, ki jih določa zakon (22. člen ZPVSR). Obstoj dejstev ter resničnost podatkov, ki se vpisujejo v sodni register, dokazuje priglasitelj z listinami. Te listine pa so lahko lažne, vsebujejo neresnične podatke, so izdane v nezakonito izvedenem postopku, oziroma je lahko dejanje, ki je predmet priglasitve (in s tem tudi vpisa v sodni register, če je bilo predlogu za vpis ugodeno), bilo izvedeno nezakonito. Teh nepravilnosti v postopku preizkusa priglasitve po 32. členu ZPVSR pogosto ni mogoče ugotoviti. Za takšne primere je zakon dal možnost ničnostne tožbe po 71.a členu ZPVSR. Z ničnostno tožbo se lahko uveljavljajo napake, ki so nastale v postopku pripravljanja priglasitve - v sferi priglasitelja. Napake, do katerih pa je prišlo v sodnem postopku in pri sodnem odločanju - torej v sferi sodišča - pa se lahko odpravljajo samo s pravnimi sredstvi, ne pa mimo njih, na primer s posebno tožbo, kot to zmotno meni tožeča stranka.'