TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Upravičeni voznik ni "druga oseba" iz 52. in 54. člena zakona o
temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.list SFRJ, št.
24/76), ki ima kot oškodovanec iz prometne nesreče pravico zahtevati
odškodnino od zavarovalne skupnosti, pri kateri je uporabnik vozila
zavarovan proti odgovornosti za škodo.

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku. Obe toženi
zavarovalni skupnosti je obsodilo, da morata po temelju polne
odškodninske odgovornosti iz obveznega zavarovanja proti odgovornosti
v prometu nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino za škodo, ki
jo je utrpela v prometni nezgodi, v kateri je bila udeležena kot
voznik tovornjaka delovne organizacije. Po stališču sodišča prve
stopnje je odškodninsko odgovorna prvotožena zavarovalna skupnost,
pri kateri je bil zavarovan proti odgovornosti s svojim vozilom drugi
udeleženec in izključni krivdni povzročitelj trčenja vozil,
nerazdelno z njo pa tudi druga tožena zavarovalna skupnost, pri
kateri je bila zavarovana za tovornjak, ki ga je uporabljal nekrivi
udeleženec prometne nezgode - tožnik - ob trčenju vozil, njegova
delovna organizacija (uporabnik vozila), ker bi ta odgovarjala
tožniku za škodo po objektivnem načelu.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge tožene zavarovalne
skupnosti in je izpodbijani izrek sodbe sodišča prve stopnje, s
katerim je bila tudi tej zavarovalni skupnosti naložena obveznost
plačila odškodnine in pravdnih stroškov spremenilo tako, da je
tožbeni zahtevek proti drugi toženi zavarovalni skupnosti zavrnilo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila
pravočasno in dovoljeno revizijo. Po mnenju revizije je sodišče druge
stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je s sklicevanjem na
določbo 15. člena zakona o obveznem zavarovanju v prometu odreklo
tožniku kot žrtvi prometne nesreče pravico zahtevati plačilo
odškodnine od drugotožene zavarovalne skupnosti, pri kateri je
njegova delovna organizacija zavarovana proti odgovornosti za škodo,
povzročeno z drugim vozilom, ki ga je upravljal tožnik. Tudi tožnik
se šteje za drugo osebo, čeprav je bil v prometni nesreči udeležen
kot voznik tovornjaka, na katerega se nanaša zavarovanje tožnikove
delovne organizacije proti odgovornosti za škodo pri drugotoženi
stranki.
Revizijsko sodišče je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno iz naslednjih razlogov:
Prek upravičenega voznika se uporabnik z motornim vozilom, za
katerega veljajo prisilni predpisi obveznega zavarovanja v prometu,
neposredno vključuje v promet z motornimi vozili. V tem prometu se
presoja odgovornost za škodo po predpisih iz rabe motornega vozila
(to je po prometnih predpisih; čl. 15 in 17 navedenega zakona, ter
čl. 51 in 54 sedaj veljavnega zakona o temeljih premoženjskega in
osebnega zavarovanja, Ur.list SFRJ, št. 24/76).
Upravičeni voznik je tako interesno udeležen v prometu za svojo
delovno organizacijo (za uporabnika vozila), v kateri združuje svoje
delo. Uporabnik pa se mora ravnati po prometnih predpisih, ki so
okvir in temelj odškodninske odgovornosti pri obveznem zavarovanju v
prometu. Prometni predpisi izključujejo druge pravne podlage
odškodninske odgovornosti, kadar je škoda nastala v posledici kršitev
prometnih predpisov. Upravičeni voznik prevzema obveznost ravnanja
uporabnika vozila po prometnih predpisih kot svojo delovno nalogo.
Zavarovanja uporabnika vozila proti odgovornosti za škodo drugih, ki
nastane iz rabe motornega vozila, namensko in interesno ni mogoče
ločiti od takega zavarovanja upravičenega voznika, ki je le
podaljšana roka uporabnika v prometu z motornimi vozili, istočasno pa
tudi neposredno odgovoren za ravnanje po prometnih predpisih po
svojih osebnih lastnostih in sposobnostih. Istovetnost namena in
interesov pri obveznem zavarovanju izključuje upravičenega voznika iz
kroga "drugih oseb", ki imajo kot žrtve prometne nesreče pravico
zahtevati odškodnino od uporabnika oz. od njegove zavarovalne
skupnosti.
V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da tožnik ni zakrivil trčenja
vozila, ki ga je upravljal, z drugim vozilom, glede katerega je bila
sklenjena zavarovalna pogodba proti odgovornosti pri prvotoženi
stranki, ki je že pravnomočno obsojena na plačilo odškodnine tožniku.
Odgovornost pri trčenju vozil se presoja po krivdnem načelu. Tožnik
tako po prometnih predpisih v zvezi s predpisi o obveznem zavarovanju
ne bi mogel uspeti s svojim odškodninskim zahtevkom proti lastni
delovni organizaciji (uporabniku), kajti ta prek tožnika ni kršila
nobenega prometnega predpisa. Tako tudi ne odgovarja tožniku za škodo
drugotožena zavarovalna skupnost. Ta bi odgovarjala le na isti pravni
podlagi (cessio legis). Odškodninska odgovornost delovne organizacije
tožniku po predpisih delovnega prava je povsem drug pravni temelj, ki
ga ne zajemajo predpisi o obveznem zavarovanju v prometu.