TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba v ugodilnem delu in v delu o pravdnih stroških r a z v e l j a v i ter zadeva v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo. O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe na ime tožnika izstaviti listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi namesto nje vpisal kot lastnik še do 33/200 za parcelo št. 249 k.o. K. vložne št. 424, na katero je toženka vpisana kot lastnica do 1/2, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 221.127,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.4.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. Trdi, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejansko stanje je napopolno in zmotno ugotovljeno in sicer zato, ker je sodišče sledilo le trditvam tožnika, ki so jih podkrepile zgolj izpovedi najbližnjih njegovih sorodnikov, kateri so izpovedali pristransko in niso podkrepljene z nobenim drugim dokazom. Po drugi strani pa sodišče ni sprejelo v izpovedi toženke in od nje predlaganih prič, nekaterih izpovedi sodišče enostavno ni upoštevalo, ne ocenjevalo. Glede prispevka tožnikove družine pri gradnji hiše je zmoten zaključek sodišča, da predstavlja njihov prispevek tožnikovo posebno premoženje. Zmotno pa je sodišče ugotovilo tudi višino prispevka tožnikovih sorodnikov k izgradnji hiše. Prispevek tožnikove družine k spornim nepremičninam ni bil prav nič večji od prispevka toženkine družine, ki so poleg zemljišča prispevali k vrednosti materiala z delom pri pripravi gradnje in pri sami gradnji. Pri oceni prispevka tožnikove družine k vrednosti materiala je sodišče upoštevalo neresnično dejstvo, da je 6.000 DEM pologa za najem deviznega kredita prispeval tožnikov brat. Res je izročil pravdnima strankama ta znesek, vendar sta mu znesek vrnila in sicer si je z vrnjenih deviz tožnikov brat kupil nov avto. To je izpovedala toženka, vendar ji sodišče ni verjelo. Tožnikov brat je pravdnima strankama sicer obljubil, da jim bo tako vrnjene devize znova posodil, če bo to potrebno za plačilo delavcev, vendar se teh obljub ni držal. Nadalje sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik dve leti brezposelen in ga je preživljala izključno toženka, čeprav je ves ta čas toženec delal na kmetiji pri starših. V zameno so tožnikovi starši plačali omet sporne hiše. Nadalje je protisloven zaključek, da so polaganje parketa in ploščic opravili znanci pravdnih strank, saj je v nasprotju z izpovedjo priče M. in toženke, da je ta dela opravil prav on, ki je bil za delo plačan po urah. Tožnik je v Italiji res najel dva kredita v skupni vrednosti 10.000.000 ITL, nesprejemljiv pa je zaključek, da je ves ta denar prispeval h gradnji, saj ni tega z ničemer dokazal. Z enim kreditom je kupil usnjeno sedežno garnituro. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je denar od kreditov v celoti vložil v gradnjo, temveč mu je to sodišče kar pripisalo. Drugi kredit pa je tožnik posodil toženki za nakup avtomobila, kar sodišče tudi samo ugotavlja v drugem delu sodbe in se nanaša na vračilo 221.127,20 SIT. Tožnik je celo sam izpovedal, da je toženki posodil denar, ki ga je najel kot kredit v Italiji. Sodišče ni upoštevalo trditev tožnika, da je kot kmetijski delavec zaslužil petkrat več kot toženka, ki je laboratorijski tehnik. Vendar pa ni upoštevalo tudi to, da je tožnik v času gradnje bil dve leti brez zaposlitve in ga je preživljala toženka, ker tudi ni pribavilo podatkov o plači tožnika v Gorišikih opekarnah, ki je bila nižja od toženkine. Nerazumljiva in neutemeljena je ugotovitev, da je tožnikova družina prispevala 50 % vrednosti materiala in 20 % vrednosti del. V zvezi s tem je potrebno upoštevati, da je bila v času gradnje kmetija tožnikove družine precej skromna in je komaj zagotavljala preživetje tožnikovim. Pravdni stranki pa sta bili brez otrok in tudi drugih obveznosti nista imela. Hišo sta gradila kar 10 let in ob razvezi ni bila v celoti dokončana. S prihranki sta pravdni stranki nabavili precej gradbenega materiala ter plačali vse stroške v zvezi s pridobitvijo lokacije in gradbene dokumentacije, 18.000 DEM kredita, ki sta ga tožnik in toženka dobila s prodajo deviz, pa je upoštevaje že nabavljeni material in urejeno dokumentacijo zadostovalo za dograditev hiše do III. gradbne faze. Potem sta stranki gradili počasi iz sprotnih prihrankov in novih kreditov ter s pomočjo prijateljev in znancev ter obeh družin. Toženka izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 221.127,20 SIT. Obrazložitev sodbe je glede tega zneska nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, saj naj bi tožnik isti kredit porabil v celoti za gradnjo hiše in ga obenem v celoti posodil toženki za nakup avtomobila. Tako ni jasno čigav denar je tožnik posodil toženki, ali ni šlo za skupna sredstva in zato tožnik neutemeljeno zahteva celotno vračilo. Ni razumljivo zakaj je sodišče verjelo tožniku, da je toženki vzel le 1.200 DEM in ne vseh 4.000 DEM, ki jih je v hiši imela toženka, čeprav je o tem vedela izpovedati tudi priča P., toženka pa je prijavila krajo navedenega zneska policiji. Zakaj sodišče ni sledilo izpovedi toženke, da dejansko tožniku ni bila dolžna vrniti posojenega denarja tudi iz razloga, ker je od dne, ko je najel posojilo dalje plačevala vse položnice, kupovala hrano, skratka plačevala je vse skupne izdatke, ker sta se pravdni stranki tako dogovorili. Pritožba je utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, je pa sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo in zato tudi ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejanskih okoliščin. Ni se mogoče strinjati s trditvijo v pritožbi, da so podane bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kajti pritožbeni očitki se pač nanašajo na napačno dokazno oceno in na napačne materialnopravne zaključke, sodba pa ima toliko razlogov, da jo je mogoče preizkusiti. Tožnik s tožbo izpodbija domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju, to je na stanovanjski hiši v K. št. 122/b, ki je v zemljiški knjigi vpisana na vsakega bivšega zakonca do 1/2. Tožnikovo trditveno in dokazno breme je, da dokaže, da je njegov delež, ki ga uveljavlja na tej stanovanjski hiši višji od toženkinega. Pri tem je potrebno poudariti, da so vse tiste okoliščine, ki so pomembne za pridobitev skupnega premoženja, pomembne tudi za ugotavljanje velikosti deležev na tem premoženju. V 2. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je namreč določeno, da se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje vseh okoliščin in tistih, ki so primeroma naštete v zakonu, ni ugotavljalo, ampak se je osredotočilo le na pomoč tožnikovih sorodnikov pri gradnji stanovanjske hiše in pri tem, kot pravilno opozarja pritožba, povsem zanemarilo tudi pomoč toženkinih sorodnikov, ki je bila prav tako dana pri gradnji te stanovanjske hiše. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila pomoč tožnikovih sorodnikov dana le njemu. Vendar pa se ta pomoč šteje le kot tožnikov vložek oziroma prispevek k skupnemu premoženju, ne pa tako kot je sodišče prve stopnje štelo, da je ta prispevek matematično obračunalo in prištelo k deležu tožnika. Sodba sodišča prve stopnje je že iz tega razloga materialnopravno napačna, obenem pa zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh pravnorelevantnih dejanskih okoliščin potrebnih za pravilno rešitev spora. Najprej ni ugotovilo kolikšna je bila pomoč toženkinih sorodnikov in to pomoč upoštevalo, čeprav je izrecno navedlo, da so tudi toženkini sorodniki pomagali pri gradnji stanovanjske hiše tako s fizičnim delom, kot tudi denarno, poleg tega pa so podarili tudi parcelo, na kateri stoji stanovanjska hiša. Obojestransko pomoč sorodnikov tako na tožnikovi kot na toženkini strani bo moralo sodišče prve stopnje na enak način in z enakimi kriteriji v nadaljnjem postopku ovrednotiti in to pomoč šteti kot prispevek tožnika in toženke k njunemu skupnemu premoženju. Kot je že uvodoma bilo rečeno in na kar tudi pritožba opozarja, pa je potrebno tudi jasno opdredeliti prispevek vsakega zakonca h gradnji stanovanjske hiše z njegovim lastnim delom in sredstvi, kar sodišče prve stopnje v tem postopku ni storilo. Bistvo odločitve o višini deležev na skupnem premoženju je celovita presoja razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju trajanja zakonske zveze, kar je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Tudi kar se tiče vrnitve posojila v znesku 221.127,20 SIT, katerega mora vrniti toženka tožniku, je po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Tožnik je v tožbi in kasneje zaslišan kot stranka izrecno povedal, da je tožnici dal 4.000.000 ITL za nakup avtomobila Alfa 33 iz kredita, ki ga je dobil v Italiji. Ta avtomobil je nato toženka prodala in kupila oziroma zamenjala za avto Y 10, ki ga je napisala na moškega, s katerim sedaj živi. To se je dogajalo mesec dni pred njuno razvezo zakonske zveze. Sedaj tožnik zahteva vrnitev celotnega zneska (1.200 DEM je že dobil, ker je ta znesek vzel iz predala), čeprav je jasno povedal, da je denar toženki dal iz kredita, ki ga je dobil v času trajanja zakonske zveze za nakup avtomobila, ki ga je kasneje toženka odsvojila. Tudi v tem primeru gre za spor o njunem skupnem premoženju, tožniku gre pravica do plačila vrednosti njegovega deleža na skupni stvari in ne pravica do vrnitve celotnega zneska danega denarja za nakup avtomobila, kar je sodišče prve stopnje napačno odločilo. Pritožbeno sodišče je zato iz navedenih razlogov pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva razloge tega sklepa, dejansko stanje dopolni v nakazani smeri ter o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

 

Za ugotavljanje velikosti deležev na skupnem premoženju so pomembne vse tiste okoliščine, ki so pomembne za pridobitev tega premoženja. V 2. odst. 59. člena ZZZDR je namreč določeno, da se v sporu o višini deleža posameznega zakonca na skupnem premoženju upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.