TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je s pomočjo policije brez izdaje odločbe o vrnitvi dne 7. 8. 2019 tožnika najprej pridržala, nato pa na mejnem prehodu A. ob 17.10 uri izročila hrvaškim varnostnim organom, nedopustno posegla v pravico tožnika do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, v pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS in v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Iz opisa ravnanj v tožbi je razvidno, da odločbe o vrnitvi ni izdala nobena od obeh držav. Tožnik torej posledično ni imel pravice uveljavljati ugovorov zoper izročitev, ki bi se nanašali na primer na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, na pravico do družinskega življenja in podobno. Ker ni bila izdana odločba o vrnitvi, tudi ni imel možnosti uveljavljati morebitnega pravnega sredstva zoper njo in posledično temu, v primeru zavrnitve pritožbe, tudi ne pravice do sodnega varstva.

Niti Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito niti ZTuj-2 ne določata, da bi bilo treba predhodno preveriti, da bo Republika Hrvaška v takem primeru izdala odločbo o vrnitvi. ZTuj-2 v 64. členu niti ne določa, da bi bilo treba v primeru vrnitve tujca na podlagi mednarodne pogodbe, v kolikor slovenski organi ne izdajo odločbe o vrnitvi, preveriti pri državi pogodbenici, ki tujca sprejme, da bo le-ta tujcu v skladu z določilom tretjega odstavka 6. člena Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav izdala odločbo o vrnitvi. Iz navedenega razloga ZTuj-2 ni v celoti vnesel vsebine 6. člena Direktive, zaradi česar se to določilo uporablja neposredno.

Prvi odstavek 64. člena ZTuj-2 je treba uporabljati na ustavno skladen način, kar pomeni, da je dopustno tujca izročiti brez odločbe o vrnitvi na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju le pod pogojem, da taka pogodba vsebuje vse procesne garancije iz 22., 25. in 23. člena URS. Ker pa za prijetje in prisilno predajo ni bilo pravne podlage, je posledično prišlo do posega v pravico iz 19. člena URS, ki določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Če bi bila tožniku izdana odločba o vrnitvi, bi imel skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZTuj-2 lahko tudi možnost pritožbe v roku 3 dni od vročitve odločbe. Ker mu ni bila izdana, je posledično prišlo tudi do kršitve te pravice, ki je sicer določena v 25. členu URS.